Dan D: Vso umazanijo bo težko sprati

Šušljalo se je celo o razpadu skupine, zdaj pa je pred nami nov glasbeni izdelek. Novomeški prvokategorniki so za zdaj našli pot iz krize, kakšno simboliko ponuja Milo za drago, kot se imenuje plošča, pa sta nam razložila pevec Tomislav Jovanović – Tokac in basist Nikola Sekulović.

Nam lahko razložite, kaj se je dogajalo v zadnjem obdobju?

Gre skorajda za družinske zadeve, teh pa ne razlagaš naokoli. Naša interna situacija je daleč od idealne in najbrž nismo izjema. Težave so se začele po čudovitem projektu DNA D, v katerega smo vložili nenormalno veliko energije in truda, na terenu pa smo bili deležni praviloma klofut. V radikalnih spremembah in zasnovi koncerta smo sicer uživali, a očitno je bilo prehudo. Naziv Album leta je bil slaba tolažba, saj smo s turnejo hitro prenehali. Seveda te to iztiri in potre, zato smo se lotili novega albuma in skušali nadgraditi pot, po kateri smo krenili. Ta hip nas torej veže zgodba Milo za drago.

V kakšnem smislu?

Smo močne osebnosti, med ustvarjanjem prihaja do trenj in odnosi so precej napeti, zato težko napovemo, kaj bo z nami v prihodnje. Tudi, če bo to naš zadnji izdelek, ga tokrat ne mislimo vreči nebogljenega v sneg. Gre za močan in zelo pogumen album. Če se bo izkazalo, da smo delo opravili dobro, se nam morda rodi še kak otrok. Če ne, pa je pravzaprav tudi vseeno, gre za del življenjskega ciklusa.

Kaj pomeni dobro opravljeno delo, mora biti plošča uspešna?

Idejni in matematični del je itak že za nami, kar smo naredili, smo naredili. Zdaj gre za odnose. Če ustvarjaš glasbo in jo predstavljaš ljudem, moramo biti povezani in energije med nami morajo biti zelo močne, sinhrone. Benda se ne moreš iti na pol. Akustična zgodba Tiho nas je naučila, da se z odločnostjo in zaupanjem lahko tudi samomorilske zgodbe spreobrnejo in končajo kot zgodbe o uspehu. Hkrati smo se naučili tudi, da nima smisla, da ljudi posiljujemo z novostmi, če za to ni zanimanja. Zato zadnji dve leti našo novo glasbo predstavljamo izključno na koncertih v našem prostoru za vaje. Ljudje se k nam pripeljejo od vsepovsod, vzdušje je polno vzajemnega spoštovanja, mi pa smo zaradi tega še bolj na trnih in postavljeni pred še večji izziv. Za nekoga, ki naredi dvesto kilometrov, da bi prišel na obisk, sedi pa tik pred tabo, se želiš maksimalno potruditi.

Ampak koncerti v placu, kot ste jih poimenovali, verjetno vseeno ne morejo zadostiti vaših apetitov. Kaj storiti, ko kot prvokategorniki želite predstavljati svojo novo glasbo, ljudje pa se želijo zabavati na vaše stare hite?

Po eni strani lahko rečemo, da smo pač delavci v glasbeni industriji oziroma da imamo na jedilniku tri ločene menije: nudimo glasno rokersko fešto, intimni in čustveni projekt Tiho ter našo novo glasbo, ki nas ta hip, jasno, tudi najbolj intrigira. Enolična ponudba nam ni zadosti, od povpraševanja pa je odvisno, kaj dostavimo. V vseh vlogah se dobro počutimo, znotraj njih pa so naša in doživetja poslušalcev zelo, zelo različna. Zato ljudi ne posiljujemo kar vsepovprek in bomo Milo za drago še nekaj časa predstavljali samo na koncertih v našem placu. Zaradi vseh, ki prihajajo k nam, se čez čas morda ustvari zadosten krog poslušalcev tudi drugod. Če pride do tega, bo tudi nam precej lažje narediti dvesto kilometrov in priti na obisk k njim.

Ob poslušanju nove plošče se mi je zdelo, da je vseeno precej manj radikalna od prejšnje, s pesmimi Boli me K, Morilec in še nekaterimi ste se deloma vseeno spet približali tistemu, na kar ljudje pomislijo ob omembi imena Dan D, čeprav se naslovi zdijo kar radikalni?

Drži, saj smo namenoma želeli narediti bolj komunikativno ploščo, kot je bila introvertni DNA D. Upamo, da nam je to tudi uspelo. Resda pa Milo za drago vsebuje 10 najbolj prikupnih skladb. Do izdaje klasičnega albuma bomo preostale skladbe prihranili samo za obiskovalce naših koncertov v placu.

Če te dolgo nihče ne skrtači, namreč prehitro verjameš, da si v redu, da si čist in da lepo dišiš. A to le sam sebi.

Milo za drago se dobi na USB ključu, ki pa je skrit v dišečem milu. Pomislil sem, da ste sledili aktualnem, zelo popularnemu trendu, po katerem milo za sprostitev rezljaš z nožkom in ga drobiš na majhne koščke, a sem ugotovil, da temu ni tako. Se v tej izdaji skriva kakšna druga simbolika ali gre le za sodelovanje s sponzorjem?

Če želiš priti do vsebine na ključku, moraš uničiti nekaj zelo lepega, kar to milo vsekakor je. To lahko storiš na več načinov. V umivanju rok je veliko simbolike, le malo več časa ti vzame, da prideš do ključka. Če tako lep izdelek, kot je Milo za drago, preprosto razrežeš, gre za vsaj nekoliko barbarsko početje, je pa zato ključ hitreje v rokah. Šele glasba na USB ključku bo povedala, ali je bila teža tvojega dejanja vredna. Vsekakor se malo poigravamo s čustvi in čutili, pa tudi odgovornost za to izdajo malo prenašamo na druge. Mi smo si roke že umili, svoje smo naredili, zdaj pa nas lahko boli k. (smeh)

Vonjavo ste fantje izbrali kolektivno?

Vonj smreke so izbrala naša dekleta, Anja Tomažič in Alja Fir, ki sta zasnovali milo, ter naša Nina Kožar.

Pa so vas glede na stereotipno rokersko podobo vaša dejanska dekleta ali žene želela temeljito skrtačiti in očediti, preden so vas predstavila staršem?

(Smeh) Tega moramo biti vsake toliko nujno deležni. Če te dolgo nihče ne skrtači, namreč prehitro verjameš, da si v redu, da si čist in da lepo dišiš. A to le sam sebi. A četudi bi nas dekleta krtačila vsak dan, bi bilo to verjetno še vseeno premalo. Postajamo namreč težki in okorni, umazanijo je z nas težko sprati!

Se je pesem Kozlam s prejšnje plošče dejansko sprevrgla v odo pivnico na feštah, kot smo napovedovali v našem zadnjem pogovoru?

(Smeh) Mnogi bendi jo redno uvrščajo v svoj repertoar, nekateri pa celo pravijo, da bi morala postati nova slovenska himna, saj opeva mnoge znane prizore iz slovenskega vsakdana. Skladba se bo najbrž potihem zapisala v zgodovino.