Znak Eurimagesa je prestiž in jamstvo za kakovost projekta

Eurimages, sklad Sveta Evrope za koprodukcijo, distribucijo, promocijo in prikazovanje evropskih kinematografskih del, na leto evropskim filmom nameni dobrih 27 milijonov evrov. V upravnem odboru sklada sedijo filmski strokovnjaki iz 39 držav. Že dvajset let imamo tudi Slovenci tam svojega predstavnika, s tem pa tudi več besede pri razporejanju sredstev za evropske filme. Igorja Koršiča, ki je Slovenijo zastopal prva leta, je leta 2008 nadomestila Jelka Stergel.

Enaintridesetega decembra lani se ji je iztekel tretji mandat v Eurimagesu, ministrstvo za kulturo, ki delegira kandidata za to mesto (včasih z razpisom, včasih brez), nam na vprašanje, kdo jo bo nadomestil, do roka ni odgovorilo. Z Jelko Stergel, sicer tudi vodjo oddelka za mednarodno sodelovanje na Slovenskem filmskem centru in direktorico Festivala slovenskega filma, smo se pogovarjali o tem, za kakšno funkcijo pravzaprav gre in kako uspešni so bili naši filmarji zaradi naše prisotnosti v tej organizaciji.
 

Slovenska predstavnica v upravnem odboru Eurimagesa ste dvanajst let. Zakaj je pomembno, da imamo predstavnika v tej evropski instituciji?

Da, slovensko kinematografijo sem v Eurimagesu zastopala kar tri polne mandate. Tako kot je bilo v svetovni filmski produkciji, predvsem pa evropski, mednarodno sodelovanje vedno bolj pogosto in čedalje bolj nepogrešljiv način filmske produkcije, je tudi v Sloveniji vključevanje tujih partnerjev čedalje bolj običajen način ustvarjanja filmov. Osnovni namen sklada, ki ga je Svet Evrope ustanovil pred dobrimi tremi desetletji (1989), je pospeševanje mednarodnega sodelovanja evropskih filmskih producentov in združevanje kreativnih, tehničnih in finančnih potencialov, kar je za majhne kinematografije še bolj pomembno kot za velike. Če hočejo slovenski producenti konkurirati na mednarodnih pozivih, morajo poskrbeti, da je kakovost prijavljenih projektov primerljiva s projekti iz držav z bistveno večjo kinematografsko kapaciteto, kot so Francija, Nemčija, Danska, Kanada, torej držav, pri katerih so vlaganja v film neprimerno višja kot pri nas ali ostalih kinematografsko primerljivih državah, kjer smo se – morda prehitro – sprijaznili, da trg ni bistven dejavnik produkcije.

Z gotovostjo lahko zatrdim, in to potrjujejo tudi konkretni rezultati, da je Slovenija vedno bolj uspešno konkurirala za mednarodna sredstva. Projekti so bili čedalje bolj kakovostno pripravljeni za prijavo. Če smo med letoma 2002 in 2006 pridobili finančno podporo za dva projekta (Nikogaršnja zemlja in Tea), smo v naslednjih letih pridobivali sredstva vedno bolj redno, zlasti za koprodukcije, kjer so bili slovenski producenti manjšinski partnerji.

Prednost koprodukcij je, da se združujejo avtorski potenciali različnih kinematografij, da tehnične kapacitete snemanja in postprodukcijske obdelave projekta presegajo državne meje. Finančna podpora Eurimagesa je velikokrat končni prispevek k proračunu, ki omogoči angažma dražjega igralca, bolj iskanega direktorja fotografije ipd. Slovenski večinski filmi so tako od leta 2006 iz sklada pridobili okoli 2,6, manjšinski pa več kot 6,5 milijona evrov.
 

Kdo so predstavniki držav v skladu? Za kakšne strokovnjake gre?

Članstvo v upravnem odboru je bilo od nekdaj med najbolj zaželenimi med mojimi filmskimi kolegi. Vzrok za to se skriva v dejstvu, da je to ena od redkih funkcij, ki združuje vsebinsko, torej strokovno, in birokratsko odločevalsko funkcijo. Zaradi velikega obsega dela imajo države, ki si to lahko privoščijo, po dva predstavnika v odboru. Večinoma smo to strokovni sodelavci in uslužbenci v nacionalnih filmskih ustanovah. Skandinavci so najpogosteje v matičnih državah kuratorji projektov, velikokrat smo vodje oddelkov za mednarodno sodelovanje, tudi direktorji filmskih centrov ipd. Sklad namreč deluje prek več delovnih skupin, v katerih imamo člani aktivno vlogo, ki zahteva dobro strokovno podlago. Poleg analize in vrednostnih ocen prijavljenih projektov (kot je delovna skupina za koprodukcije) predstavniki odločajo o strateško političnih zadevah, ki se tičejo delovanja sklada. Bistveno za uspešno delo je tudi dobro poznavanje tujih jezikov, najmanj dveh evropskih. Ko sem se prijavljala, je bilo še obvezno znanje francoščine.
 

Kaj natančno so bile vaše ­zadolžitve?

Zastopanje slovenskih interesov v upravnem odboru ter delo v delovnih skupinah: za promocijo, distribucijo, enakost spolov ter seveda koprodukcijo. Največ časa mi je vzelo študiranje in ocenjevanje koprodukcijskih projektov. Na vsako sejo se prijavi od 40 do 68 projektov, ki jih je treba temeljito preučiti: financiranje, kredibilnost predračuna, scenarij, treatment, filmske reference produkcijske ekipe, avtorjev, pregledati pripadajoč AV-material in na podlagi tega pripraviti oceno. To je osnova za ocenjevanje v delovni skupini, kjer vsak projekt skupaj preučimo in pripravimo predloge za financiranje, ki jih nato potrdi upravni odbor. Seveda se predstavnik izloči pri ocenjevanju projektov iz njegove države.


 

Kaj so v vaših dveh mandatih glavni uspehi slovenskega filma, povezani z Eurimagesom? Kje smo v primerjavi z drugimi ­državami?

V času mojega mandata je bilo v sofinanciranje sprejetih 16 slovenskih večinskih in 43 manjšinskih koprodukcij. Glede na bolj skromno število prijav smo ena od najuspešnejših držav med članicami po črpanju sredstev iz tega sklada. Odstotek uspešnih prijav niha, vendar je povprečje zelo dobro.
 

Katere projekte Eurimagesa bi označili za najpomembnejše v zadnjih letih?

Pomembno je, da so tako rekoč vsi veliki evropski filmi, večina filmskih presežkov, financirani tudi s pomočjo sklada Eurimages; predvsem sklad igra veliko vlogo pri avtorjih, ki se šele uveljavljajo (debitanti, režiserji drugega filma), čeprav redno dobivamo tudi projekte velikih imen: Salvatores, Lars von Trier, Haneke, Almodóvar, Jessica Hausner … Eurimages je z leti postal bolj vprašanje prestiža kot jamstvo za kakovost projekta. Največja vsota, ki jo sklad dodeli, namreč ne sme presegati 500.000 evrov, kar je za večmilijonske projekte včasih manj kot 10 odstotkov, celo manj kot pet, ampak ustvarjalcem veliko pomeni, da imajo v 'špici' poleg svojih imen in blagovnih znamk še logotip Eurimagesa.
Zanimanje za prijave ter za članstvo v Eurimagesu je z leti naraščalo, število prijavljenih projektov se je potrojilo, držav članic je zdaj že 39. Med bistvenimi razvojnimi spremembami je bila širitev članstva zunaj Evrope, celo zunaj držav članic Sveta Evrope, kot sta Turčija in Rusija. Pridružile so se Armenija, Gruzija, Kanada, Argentina, pred vrati čaka Izrael. Odbor je odpiral možnosti za sodelovanje evropskih producentov ne glede na meje in politične razlike. Preverjali smo predvsem usposobljenost in način financiranja produkcije (da obstajajo javna sredstva za film) ter stanje v kinematografiji nasploh.


 

Zadnja leta se je Eurimages posebej zavzemal za vzpostav­ljanje enakosti med spoloma v filmski industriji. Cilj – enaka zastopanost spolov v evropskem filmskem sektorju – je bil precej optimistično zastavljen do ­lanskega leta.

Slovenija je bila dejavna v delovni skupini za enakost spolov od ustanovitve tega programa. Začeli smo zbirati podatke, ki so seveda potrdili, da je zastopanost po spolu med avtorji in avtoricami zelo neuravnotežena. Odstopanja so bila seveda največja pri tradicionalno moških poklicih, kot je direktor fotografije, toda zelo nizek je bil tudi delež režiserk, predvsem pri visokoproračunskih projektih. Na začetku smo si pod močnim vplivom trendov v Skandinaviji, predvsem na Švedskem, zadali cilj 50 : 50, da bi financirali polovico filmov avtorjev in polovico avtoric, pri čemer moram priznati, da sem bila pri zastavljeni časovnici tega cilja nekoliko zadržana, saj menim, da je treba dati času čas. Cilje si je treba zastaviti tako, da pri tem ne ogrožaš ustvarjalnosti, pri čemer je pomembno, da verjameš v cilj in ne obupaš sredi poti. Zelo sem naklonjena spodbujanju ustvarjalnosti žensk skozi mehanizme pozitivne diskriminacije, na primer z ustanovitvijo mednarodne nagrade za najboljšo filmsko avtorico Audentia, v prevodu 'pogum', ali s tem, da se zaprošena sredstva za projekte avtoric pri finančnem usklajevanju podpor ne znižajo. Razmerja so bila na začetku nekako 20 : 80, zdaj se je razmerje ustalilo nekje blizu 40 : 60, pri čemer je treba povedati, da je boljše razmerje pri scenaristiki, saj je zelo pomembno, kdo pripovedujejo zgodbo. Ko sem delala kot selektorica, sem opazila, kako velik vpliv na tematiko, strukturo zgodbe in seveda na način pripovedovanja ima spol.


 

Pri katerih projektih ste se še posebej angažirali?

Poleg programa za enakost spolov sem bila med pobudniki ustanovitve 'lab project' programa. Vseskozi sem poudarjala, da je naša dolžnost vključiti v ocenjevanje kulturne razlike in upoštevati specifiko produkcijskih pogojev po državah; takoj na začetku mi je bilo namreč jasno, da je produkcijski sistem nekaterih, seveda bolj razvitih, držav bistveno bolj podporen kot v drugih, kjer smo začeli z neodvisno produkcijo eksperimentirati šele pred nekaj leti in je sistem še treba nadgraditi. V manjših kinematografijah še vedno stavimo predvsem na tako imenovani avtorski film, na izvirnost in nekonvencionalnost. S tem programom sem hotela, da bi tudi taki projekti dobili podporo. Uspelo je na primer Mihi Knificu s projektom Vztrajanje.
Tisto, kar šteje, je, da ne glede na to, ali so bili slovenski projekti ob prijavi uspešni ali ne, so že s tem, ko so se prijavili, pridobili na stopnji pripravljenosti projekta, razvitosti scenarija. Dejstvo, da obstaja možnost sodelovanja in pridobitve mednarodne podpore, je slovenski prostor bistveno obogatilo, še bolj kot v finančnem v kreativnem smislu. Mislim, da čas, ko se bo vpliv mednarodne filmske dejavnosti izrazito pokazal v kakovosti slovenskih projektov, šele prihaja, in sicer s producenti, kot sta Miha Černec in Marina Gumzi. Seveda pa je osnova za uspešno mednarodno dejavnost dobra in kontinuirana sistemska urejenost nacionalnega financiranja.


 

Eurimages doživlja reforme, ki ste jih po navodilu Sveta Evrope pripravljali zadnje leto. Za kakšne spremembe gre in zakaj so bile nujne?

Gre za korenito reformo delovanja, ki je začela veljati 1. januarja. Vloga predstavnikov držav v upravnem odboru bo zreducirana na strateško politično odločanje. Člani odbora ne bodo več sodelovali v postopku ocenjevanja projektov. Predloge za financiranje bodo po novem pripravile strokovne skupine, sestavljene iz filmskih strokovnjakov, izbranih iz vseh držav članic. Tukaj je zelo pomembno, da se bo na poziv za sodelovanje odzvalo čim več slovenskih filmskih poznavalcev: distributerjev, režiserjev, igralcev, scenaristov in direktorjev fotografije. Bazen strokovnjakov bo potrjeval upravni odbor, za kar sem se zelo zavzemala.

Skratka, projektov ne bodo več ocenjevali predstavniki držav, ki so kot taki v latentnem konfliktu interesov, kar je bil glavni razlog, da je Svet Evrope spodbujal spremembe. Kot predstavnica Slovenije sem seveda zastopala vse slovenske projekte v želji, da bi bili uspešni pri pridobivanju sredstev, brez razlik. Drugačen odnos pa imaš do ostalih projektov, pri katerih si selektiven, in to seveda upravičeno postavlja vprašanje integritete pri razdeljevanju javnih sredstev. Ampak pri tem je treba biti realen, saj vsi pripadamo neki skupnosti, tudi filmarji so del določene nacionalne kinematografije na eni strani, na drugi strani pa so del določenih profesionalnih združenj, povezav … Pred Eurimagesom so, skratka, veliki izzivi in samo upam lahko, da jim bo uspelo graditi uspešno zgodbo še naprej. Življenje me je namreč naučilo, da kapitan ne menja moštva, s katerim dobro pluje, ampak očitno so nad kapitanom višji šefi, ki vidijo dlje od obzorja ene ladje.


 

Mandat ste s koncem lanskega leta sklenili. Kako hitro potrebujemo novega predstavnika?

V zadnjem poročilu sem ministrstvo opozorila, da je treba zagotoviti nadaljevanje zastopanja v upravnem odboru in seveda v delovnih skupinah. Letos bodo v Eurimagesu po starem načinu organizirane in vodene še tri seje, namesto dosedanjih štirih, kar pomeni, da bo delo še bolj zgoščeno. V razgovorih s producenti sem ugotovila, da je letos zanimanja za prijave izjemno veliko, tako da moramo zagotoviti kompetentno udeležbo slovenskega predstavnika, kajti ravno ta s predstavitvijo projekta lahko vpliva na dokončen izbor. Pri tem si toliko bolj prepričljiv, kolikor več strokovnega znanja imaš.

Ker bo z naslednjim letom funkcija predstavnika države bolj birokratsko politična, razpis za novega predstavnika morda niti ni samoumeven, saj bo predstavnik kot član odbora sprejemal strateške odločitve, za katere v vsakem primeru potrebuje konsenz oziroma navodila kompetentnih oblasti, tako da bi bilo smiselno poti sprejemanja odločitev čim bolj racionalno uskladiti med ministrstvom za kulturo in Slovenskim filmskim centrom.