Film Noč čarovnic Johna Carpenterja iz leta 1978 je močno zaznamoval žanr grozljivk. Do danes so pod tem naslovom posneli 11 različic, a letošnja je edina, ki se neposredno skliče na svoj izvirnik. Zvezdnica prvotnega filma Jamie Lee Curtis tokrat dobi priložnost da dokončno obračuna s svojim arhe-sovražnikom.

Hollywoodska franšiza Noč čarovnic temelji na preprosti premisi: maske niso nedolžne, v maski je več resnice kot ko si jo snamemo. Morilec v filmu Michael Myers, ki je že v prvotni različici kot pobegli zapornik obračunal s skupino najstnikov – z Lauriejinimi (Jamie Lee Curtis) prijatelji, tudi tokrat premestitev v drug zapor izkoristi za pobeg in ponovni morilski pohod po (izmišljenem) mestecu Haddonfield v Illinoisu. A da bi lahko realiziral svoj neukročeni gon po morjenju vsega in vseh, ki mu prekrižajo pot, si mora nadeti grozljivo masko, ki jo je nosil že ob prvotnem zločinu.

Maska iz njega izvabi pristno morilsko zlo. In kdaj bolje udariti v srhljivi podobi, kot za noč čarovnic, ko se grozovita maska lahko zlije z ostalimi maskami? Noč čarovnic naj bi po izročilu (pogansko-krščanskemu) s šemljenjem preganjala zle duhove, medtem ko grozljivka stavi na bolj dvoumen status mask – te lahko tudi evocirajo zle duhove. Praznik, ki ga predvsem v anglosaksonskem svetu praznujejo pred krščanskim praznikom vseh svetih s tipičnimi elementi, kot so izrezljane buče, pa s podarjanjem sladkarij maškaram, ki hodijo od hiše do hiše, v Noči čarovnic torej služi kot kulisa.


 

Štiridesetletna paranoja

Laurie je tokrat na svojega zalezovalca pripravljena. Štirideset let je bilo dovolj, da je iz primordialnega strahu pred morilskim stvorom dodobra zavarovala svojo hišo, jo opremila z vso potrebno tehnologijo, se do zob oborožila, zgradila skrivno zatočišče itd. To njeno početje je sicer uničilo dva njena zakona in rezultiralo v tem, da ji je država vzela hčerko, ko je imela ta komaj 12 let, a Laurie je prepričana, da se bo njena na videz pretirana pripravljenost za spopad s skoraj nadnaravno učinkovitim monsterjem izkazala za edino pravilno. Šerif, policija, zdravnik dr. Sartain moč Myersa vseskozi podcenjujejo. Še več, dr. Sertain do človeka, ki v njegovi več desetletni oskrbi ni pregovoril besede, goji svojevrstno fascinacijo, tako da se na neki točki tudi sam preizkusti v morjenju.

Laurie je torej edina, ki ve, s čim ima opravka. V svoj svet trepetanja pred notorično pošastjo svojo hčerko Karen (Judy Greer) in njeno družino. Karen noče podleči materini paranoji, medtem ko ima vnukinja Allyson (Andi Matichak) do svoje neuravnovešene babice več posluha.

Zdi se torej, da film potrebuje glavnega zlikovca, da bi upravičil včasih nora ravnanja glavne junakinje in naposled povezal odtujeni mati in hči ter ustvaril medgeneracijsko solidarnost tudi z vnukinjo.

V filmu težko spregledamo tudi, da so v boju proti stvoru moški (organi pregona, možje in očetje) precej neučinkoviti, pač pa lahko zavezništvo treh močnih žensk pod taktirko Larie, ki ga je od blizu spoznala, ukroti neuničljivo zlo, ki ga reprezentira Michael Myers.

Noč čarovnic je solidno narejen film, za katerega pa bi težko rekli, da nas zares prestraši ali drži v suspenzu. Repetitivnost morilske sle glavnega zlikovca in gnusnih umorov slej ko prej postane dolgočasno, izid morilskega pohoda in njegov konec pa tudi ni težko predvideti.

Hommage samemu sebi

Film na prvotno različico referira predvsem s tem, da se poslužuje njenih najbolj učinkovitih trikov: nikoli ne vidimo Myersovega obraza (brez maske), nikoli ga ne slišimo govoriti, kar ohranja pravo mero enigmatičnosti in še doda k podob zla, ki ga ta stvor uteleša. Prav tako prepriča Carpenterjeva glasbena spremljava, ki smo jo lahko slišali že v prvotnem filmu. A vendarle bi pričakovali, da bi nova upodobitev Noči čarovnic proizvedla več samorefleksije ali se svojega izvirnika spomnila vsaj z minimalno ironijo. Dokaj resni pristop k danemu materialu (paranoičarka čaka na svoj poslednji spopad s svojo življenjsko travno) tako deluje nekoliko infantilno. Film je torej hommage samemu sebi, a brez obrata.

Noč čarovnic sicer velja za film, ki je po veličastnem desetletju grozljivk – od Noči živih mrtvecev (1968) dalje – zašel v bolj konservativne vode. V prvotni različici se namreč stvor spravi na mladostnike, ki se preizkušajo v seksu in prepovedanih drogah, medtem ko nedolžna in čista Laurie edina preživi. Žanr grozljivke je zanimiv prav, kolikor skozi neko grozljivo zgodbo obenem prinaša neko širše politično sporočilo: včasih je to emancipatorno ali vsaj kritično pretrese uveljavljene vrednote, drugič, nasprotno, pod masko grozljivega morilca propagira idejo »pravične« kazni za seksualne in druge transgresije mladostnikov. V aktualni različici filma je sicer kaznovanje pohotnih mladostnikov tudi prisotno, a bolj kot to film stavi na oblikovanje čvrste familiarne vezi.