Za Telescem v temačni svet pravljic

Telesce, film mlade tržaške režiserke Laure Samani, ki je v kinodvorane po Sloveniji vstopil januarja in bo na ogled še do konca marca, s svojo tematiko še vedno buri razprave in celo znanstvene raziskave. Metafor in simbolov poln film o materinem boju za odrešitev duše mrtvega otroka je zdaj k poglobljeni analizi napeljal še literarno zgodovinarko in redno profesorico na Pedagoški fakulteti Mileno Milevo Blažić.

Središčna ideja filma o porodnici, ki z mrtvim otrokom roma v svetišče, da bi ga po čudežu za en dih obudila in krstila, izvira iz katoliške predstave o nekrščenih otrocih, obsojenih na večno bivanje v predpeklu. Že profesorica etnologije in kulturne antropologije Mirjana Mencej je k filmu (ki je nastal v koprodukciji z Vertigom Danijela Hočevarja) prispevala znanstveni zapis in poleg katoliške simbolike v njem prepoznala še številna nekrščanska verovanja in rituale, ki so nekoč živeli tudi v naših krajih. Analizirala jih je tudi etnologinja Manca Račič in skozi ohranjene zapise iz evropskega prostora kontekstualizirala uporabo simbolov vode, jame, tunela, otoka ter ritualov, kot sta natiranje obraza s pepelom in darovanje krvi v filmu.

Zanimivo, režiserka, kot je povedala v pogovoru za Delo, je pripovedke, legende in staroverske običaje, za katere je slišala med potovanjem po Furlaniji-Julijski krajini, prepletla med sabo povsem intuitivno. »Telesce je izviren mozaik, sestavljen iz znanih elementov. Avtorica jih je postavila v nov kontekst in sledila svoji notranji logiki,« ugotavlja literarna zgodovinarka Milena Mileva Balžić, ki je v simboliki filma našla tematiko za svojo novo študijo. Film je motrila kot filmsko slikanico, v kateri prevladuje vizualno besedilo, verbalno besedilo pa je sekundarno, in pri tem ugotovila, da se vsebina filma navezuje na bogato literarno tradicijo in slovensko ljudsko izročilo, ki je tudi uglasbljeno. O dušici majceni, ki ni smela v nebesa, je pisal Fran Milčinski, tragično pravljico pa je uglasbil tudi Jani Kovačič.

Podobne pravljične motive lahko najdemo v vsaj treh pravljicah bratov Grimm, to so Mrliška srajčica, Ukradena novčiča in Svojeglavi otrok, ki se navezujejo na tematiko filma, a se hkrati od nje tudi oddaljujejo, ugotavlja Blažićeva, ki se je pri svoji raziskavi opirala na znanje in prejšnje raziskave kolegic Marjetke Golež Kaučič in Monike Kropej Telban iz ZRC SAZU. Film se navezuje tudi na antično tradicijo, zelo očitno na junaka Orfeja in Antigono, ter vsaj še na Ivano Orleansko in Lenoro, ki ima korenine v ljudski pesmi Mrtvec pride po ljubico. »Gre za močne ženske like, ki ponotranjijo Kantov kategorični imperativ, moralni zakon v njih samih, kar jim daje pravico in kredibilnost, da kršijo prepovedi zunanjih zakonov. Tudi Agata v filmu začuti, da ti zakoni (nekrščenih se ne sme pokopati v sveto zemljo, op. p.) niso pravični, jih legitimno krši in utemeljeno in upravičeno realizira svoj notranji zakon,« pojasnjuje Blažićeva. Tako Antigona kot Ivana Orleanska sta ženski, ki, po Žižkovi teoriji, dejavno posežeta v politiko in vanjo vstopata kot subjekta, zato ju patriarhalna družba kaznuje s smrtjo. Po tej analogiji, meni raziskovalka, je, čeprav je v njem veliko pravljičnih motivov, tudi film Telesce, političen film.

Literarna zgodovinarka Milena Mileva Blažić bo na podlagi filma Telesce izdala študijo o pravljičnih motivih v filmu. Razpoznala je motive, ki jih je v svoje pravljice vključevala pripovedovalka Tina Vajtova. FOTO: Vertigo

Pravljična pravičnost

A eno odkritje je bilo za literarno raziskovalko Mileno Milevo Blažić posebej vznemirljivo. »Tematika filma se eksplicitno navezuje na nekatere od pravljic rezijanske pravljičarke Valentine Pielich Negro (1900–1984), z domačim imenom Tïna Wajtawa, ki se je rodila v Solbici v Reziji, v Italiji. Slovenski etnolog Milko Matičetov je po letu 1966 na magnetofonski trak posnel 404 Tïnine pravljice (pripovedovala jih je v rezijanščini), med katerimi je doslej objavljenih le 22, nekaj jih je prevedenih tudi v tuje jezike in so po svetu izzvale spoštljiv znanstveni odziv,« pripoveduje Blažićeva, ki je skupaj s kolegico Kasildo Bedenk objavila že pet znanstvenih člankov o Tini Vajtovi, kot njeno ime tudi zapisujemo.

Poleg pravljic Vrč solza, Otrok se srečno vrne domov, Deček, ki je živel tri ure, Dekle, ki je hotela ubiti svojega otroka, je za filmsko študijo posebej relevantna pravljica Tine Vajtove z naslovom Smrt, z motivom nekrščenih otrok. Pripoveduje o možu in ženi, ki za desetega otroka iščeta botra, a ga ne najdeta. Zavrneta Boga, ker ni pravičen, in tudi Hudiča, ki diskriminira med revnimi in bogatimi, na koncu za botrico vzameta Smrt, ki vse ljudi enako obravnava. Sin odraste v ljudskega zdravnika, a na poroko svojega sina pozabi povabiti Smrt, tako prekrši prepoved in Smrt ga pelje v pekel. Na poti prideta do »bek«, starega izraza za vrbe žalujke. »Beke simbolizirajo devico Marijo, ki ji otrok pade v reko, in z rokami, spremenjenimi v veje, brodi po reki in ga išče,« spotoma pojasni Blažićeva. V zgodbi Vajtove na bekah sedijo brezglavi ptiči, ki simbolizirajo nekrščene otroke, in ko naš junak kljub prepovedi zatrese veje, ti popadajo v vodo, potem pa iz nje (krščeni) poletijo v raj. To je element pravljične pravičnosti, pojasnjuje Blažićeva. »Pravljice korigirajo življenje s čudeži.«

Imeti identiteto, pripadati

V iskanju izgubljenega raja

Usmiljenje in krščanska simbolika

Skozi katoliško simboliko glavno junakinjo filma Telesce Agato lahko razumemo tudi kot svetnico, Marijo, a ji, protislovno, kristjani v filmu ne izkažejo usmiljenja. »V filmu so moški prikazani kot nosilci avtoritete, a Agati mož ne stoji ob strani, duhovnik se sklicuje na pravila in njeno prošnjo zavrne. Ni torej kot duhovnik v zgodbi Ribič in njegova duša Oscarja Wilda, ki prekrši pravila v imenu višjih notranjih pravil in legalizira pristno ljubezen med ribičem ter morsko deklico. Na drugi strani pa je v filmu lik razbojnice Ris, ki v prelomnem trenutku pokaže empatijo,« analizira literarna zgodovinarka, ki v Telescu prepoznava sublimno in subverzivno kritiko krščanstva.

Pri analizi dejanj in odločitev stranskih likov se naslanja na klasifikacijo tipov matere po Clarissi Pinkola Estés (avtorici knjige Ženske, ki tečejo z volkovi). Matere so lahko otročje, nematerinske, kolapsirane in žareče. To teorijo pa sogovornica aplicira tudi na moške like. Agatin mož je tip neočetovskega očeta, ki je razvil identiteto samca, ne pa identitete očeta. Duhovnik je primer kolapsiranega tipa, kot tudi Risova mati, ki sprejema, generira in vzdržuje patriarhalna pravila. Primer ambivalentnih žensk so vaščanke, ki Agati pomagajo pri in po porodu, kjer je opaziti motiv maziljenja, a njihova pomoč ni nesebična, saj pričakujejo od nje plačilo – Agata jim da svoje lase. Tu Blažićeva opozori še na eno podobnost z resničnostjo, saj je bila v Reziji in Furlaniji-Julijski krajini razširjena tradicija prodajanja las – s tem se je ukvarjala tudi pravljičarka Tina Vajtova.

Antipravljica in preseganje stereotipov

»Če se opremo na teorijo švicarskega literarnega teoretika Maxa Lüthija, je za Telesce mogoče reči, da gre za antipravljico. Junakinja ima vse atribute pravljične junakinje, vendar je zaključek mitičen, tragičen,« nadaljuje sogovornica. Odprt konec filma, ko se zgodi čudež in Agata potone v globine jezera, omogoča več interpretacij. Blažićeva opozarja, da se moramo pri tem vprašati, ali gre za potrjevanje ali preseganje stereotipov. »Konec lahko vidimo kot združitev duše matere in hčere, kar bi kdo oklical za enodimenzionalno in numinozno. Lahko pa Agatino dejanje interpretiramo kot samomor matere s poporodno depresijo (vmes je tudi motiv Aleksandrink), ki ji družba ne pokaže nikakršne empatije. Če je tako, potem prisostvujemo naklepnemu socialnemu umoru,« pravi Milena Mileva Blažić in opozori na podoben motiv »kupovanja odpustkov« pri Andersenovi Deklici z vžigalicami.

»Poznamo dve različici te pravljice. Andersen, s tem ko zgodbo zaključi z besedami »hotela se je ogreti, so rekli ljudje. Nihče ni slutil, koliko lepega je doživela v svojih zadnjih trenutkih in kako veličastno se je z babico podala v novo leto, v novo srečo«, romantizira agonijo umiranja otroka. Dostojevski pa v realistični pripovedki Deček pod božično jelko piše o starših, ki zapuščajo svoje otroke, a jasno obsodi tudi to, da jih nato zapusti tudi celotna družba in tako razgali pomanjkanje empatije in perverznost družbe, v kateri živimo,« pravi Blažićeva in dodaja: »Ne trdim, da je moja interpretacija edina prava. Je znanstvena literarno-pravljična in je le en zorni kot pri razumevanju filma.«

Telesce je italijansko-francosko-slovenska koprodukcija, ki je na ogled v kinematografih Art kino mreže po Sloveniji. Omogočen pa je tudi nakup spletne projekcije. FOTO: Vertigo

Ko resničnost vstopi v pravljico

Mrakobnost pravljic, ki jih je pripovedovala Tina Vajtova, je strašljiva, a Blažićeva pravi, da so njene pravljice kompleksne, ker je bilo kompleksno in kruto tudi njeno življenje. Preživela je dve svetovni vojni, rodila osem otrok, štirje so ji takoj umrli, trije pa kasneje. »Svoje bolečine ni profanizirala, ampak jo je sublimirala v ustno pripovedovanje. Svoje travme je znala predelati v umetnost. Sodobni avtorji nam danes servirajo surovo bolečino, ki je ne predelajo. Tina je bila defacto nepismena in neizobražena, imela pa je obzorje duha, naravno inteligenco in je bila pristna umetnica, ki je, ne smemo pozabiti, memorirala več kot 400 različnih pravljic,« je povedala literarna zgodovinarka, ki skozi svoje raziskovanje razlikuje dva tipa pravljičark od 19. stoletja do danes. Prve, meščanskega, aristokratskega porekla, kot sta bili Luiza Pesjak in Josipina Turnograjska, so v svoje zgodbe dodajale čustva, zato so nihale med pravljicami in romantičnimi zgodbami.

Drugi tip pravljičark (v zbirki jezikoslovca in etnologa Karla Štreklja je med 344 pravljičarji in zbiralci le pet žensk) pa so bile kmetice, dekle, nepismene ženske, ki so zgodbe pripovedovale, med njihovimi poslušalci je bil tudi Fran Milčinski. »Če uporabim teorijo nevroznanstvenika Zvezdana Pirtoška, je razlika med aristokratskimi pisateljicami in neizobraženimi pripovedovalkami ta, da so se zadnje usmerile na esenco, njihovo življenje je bilo kruto in v njem ni bilo prostora za čustva ali fantazije. Obravnavale so predvsem tri življenjske dogodke: rojstvo, poroko in smrt. Večkrat pa so tematizirale socialno stisko nezakonskih otrok in mladoletnih mater, tudi detomorilk. Zgradba zgodbe je temeljila na prepovedih in kršitvah, ki pa so bile vselej utemeljene z notranjim zakonom,« pravi Blažićeva in z obžalovanjem ugotavlja, da smo danes (ne le v Sloveniji) priča anonimizaciji izvirnih avtorjev, kar je tudi razlog, da so za Tino Vajtovo slišali le redki.