Uspeh filmskih koprodukcij iz regije

Letošnji Berlinale, ki se je končal danes, ne bo ostal v spominu kot festival, na katerem so prikazali filmske presežke, še posebej ne v glavnem tekmovalnem programu. Zadnja leta je imel festival velikansko ponudbo, a je po kakovosti vse bolj pešal, zato so mnogi veseli, da je zadnjič potekal pod taktirko Dietra Kosslicka.

Kosslick je bil direktor festivala kar 18 let. Kljub upravičenim kritikam na račun programa in odsotnosti zvezdnikov mu je treba priznati, da je iz festivala naredil množični dogodek. S 370.000 prodanimi vstopnicami je namreč Berlinale daleč najbolj obiskan filmski festival.

Zlati medved za Sinonime

Zaradi šibke konkurence tako na 69. Berlinalu žirija ni imela težkega dela pri izbiri najboljšega filma. Zlatega medveda je dobil pri kritikih hvaljeni film Sinonimi izraelskega avtorja Nadava Lapida, ki mu je nerodno, da je Izraelec. V filmu Lapidov alter ego Yoav (Tom Mercier) pride v Pariz z velikimi pričakovanji. Kakor hitro je mogoče, se želi znebiti svoje izraelske nacionalnosti in postati Francoz. Prvi korak na tej poti je odpoved lastnemu jeziku, zato se odloči, da ne bo spregovoril niti besede v materinščini. Prekiniti odnose z domovino pa sploh ni preprosto, še posebej ker dobi delo varnostnika na izraelskem predstavništvu. Film, ki temelji na Lapidovih resničnih pariških izkušnjah, pokaže, kako smo ljudje ujetniki lastne identitete in preteklosti.

Kitajski cenzorji

V tekmovalnem programu so prikazali 16 filmov in ne 17, kolikor so jih napovedali. Tik pred zdajci so umaknili enega od vnaprejšnjih favoritov za nagrado, film Yi miao zhong (Ena sekunda) kitajskega avtorja Zhanga Yimouja. Yimou je zaslovel ravno v Berlinu, ko je leta 1988 dobil zlatega medveda za film Rdeče klasje. To je bil začetek nove kitajske kinematografije, tako imenovane pete generacije filmskih ustvarjalcev, ki so kritično gledali na sedanjost in zgodovino svoje države. Uradna razlaga za umik njegovega novega filma je bila, da so vzrok tehnične težave v postprodukciji, najbrž pa so prikaz preprečile tako kitajske oblasti. Film namreč govori o kulturni revoluciji na Kitajskem, navdihnile pa so ga avtorjeve osebne izkušnje. Zanimivo pa je, da tega filma, ki kritizira komuniste, niso prikazali, so pa v sekciji Panorama predstavili film Louja Yeja Igra senc, ki obračunava s podivjanimi kapitalisti in korupcijo na Kitajskem. Vendar je tudi ta film za več kot leto obtičal v kitajski cenzurni zanki, saj naj bi ga na Berlinalu pokazali že lani. Vsak kitajski film mora za prikaz v svetu odobriti državni filmski urad. Film, ki ga odobri, ima v špici logo urada z rdečim zmajem.

Slovenski koprodukciji

Na letošnjem Berlinalu je bila deloma zastopana tudi Slovenija in to v dveh koprodukcijah in z igralcem Markom Mandićem. Film makedonske režiserke Teone Strugar Mitevske Bog obstaja, ime ji je Petrunija je nastal v koprodukciji Makedonije, Slovenije, Belgije, Francije in Hrvaške. Slovenski koproducent je Danijel Hočevar iz produkcijske hiše Vertigo. Prikazali so ga v glavnem tekmovalnem programu. Je satirična zgodba o mladi Petruniji, ki se bori za svoje mesto pod soncem proti predsodkom o tem, kaj pritiče moškim in kaj ženskam. Film je v svoji kategoriji prejel nagrado ekumenske žirije in nagrado žirije zveze nemških kinematografov.

Ekumenska žirija je v svoji obrazložitvi izpostavila drzno, spreminjajočo se preobrazbo mlajše ženske v glasno zagovornico pravic žensk. Petrunija se spontano vključi v ritual pravoslavne cerkve, namenjen mlajšim moškim in ujame leseni križ, ki ga je duhovnik vrgel v reko. S svojo spontano vključitvijo tako razbije cerkvene in družbene tradicije. Njena začetna zavrnitev, da vrne križ, kaže na njeno notranjo moč pred institucionalnimi konvencijami in razkriva boga v njej.
Film srbskega režiserja Miroslava Terzića Šivi je nastal v koprodukciji Srbije, Slovenije, Hrvaške ter Bosne in Hercegovine.

Slovenska koproducenta sta Alan Vitezič in Darko Vinkl iz produkcijske hiše Nora. Je tragična pripoved o velikem škandalu v Srbiji, ko se je razvedelo, da so pred dvema desetletjema takoj po porodu mamam jemali otroke in jih za velik denar dajali v posvojitve in to s sodelovanjem lokalnih oblasti in medicinskega osebja. Film se konča z napisom. »V tem trenutku več kot 500 družin v Srbiji išče svoje izginule otroke. Do zaključka filma niti enega primera niso rešili.« V ugledni sekciji Panorama, namenjeni novim filmom uveljavljenih režiserjev in prvencem z močno avtorsko vizijo, je film Šivi prejel nagradi Europa Cinemas za najboljši film ter drugo nagrado občinstva. Nagrada občinstva je v tej sekciji najpomembnejša. Za najboljši film je glasovalo 29.000 gledalcev, na prvo mesto pa se je uvrstil japonski film 37 sekund.

Mandić v nemškem filmu

Marko Mandić pa je bil na Berlinalu navzoč z eno glavnih vlog v celovečernem prvencu nemškega režiserja Xaverja Böhma O Beautiful Night (O, lepa noč), ki so ga prikazali v sekciji Panorama. Mandić je leta 2007, ko ga je Slovenski filmski center prijavil kot kandidata za program vzhajajočih zvezd Shooting Stars na Berlinalu, naredil mednarodni preboj in sodeloval v več mednarodnih, predvsem nemških projektih, med drugim v filmih Gold (Zlato, 2013) in Ende Neu (Konec znova, 2018) in serijah Im Angesicht des Verbrechens (V obrazu zločina, 2010) in Der Alte (Stari, 2013)