Trideset let Scorsesejevih Dobrih fantov

»Biti gangster je bolje kot biti predsednik ZDA,« je na začetku Scorsesejevega filma Dobri fantje (1990) gledalcem zaupal zločinec Henry Hill (Ray Liotta). Gre sicer le za enega od gangsterskih filmov (Stanje milosti, Kralj New Yorka, Millerjevo križišče), ki so jih premierno predvajali jeseni 1990 in so za vedno spremenili filmski žanr kriminalke.

Dobri fantje so nastali po knjižni predlogi Wiseguy, ki jo je napisal ameriški avtor, novinar in poznavalec mafijskega podzemlja Nicholas Pileggi po resnični zgodbi Henryja Hilla. Ta se je med odraščanjem v newyorški četrti Brooklyn zaljubil v mafijsko življenje in pri tem spletel tesne vezi s mafijskim šefom, kapitanom družine Lucchese, Paulom Cicerom (v filmu ga je upodobil Paul Sorvino), s psihopatskim gangsterjem Tommyjem DeVitom (Joe Pesci) in z roparjem Jimmyjem Conwayjem (Robert De Niro). Hill, ujet v svet kriminala, denarja in mamil, je končal v programu za zaščito prič, potem ko je izdal nekaj svojih mafijskih pajdašev.

Nič več elegantna mafijska epopeja

Režiser Martin Scorsese, ki je slovel po mojstrovinah, kot so Ulice zla (1973), Taksist (1976) in Razjarjeni bik (1980), je gledalce potegnil v svet kriminala tako, da je skrbno prikazal vsakdanjo rutino zločincev, njihova oblačila, barviti jezik, govorne in telesne hibe, kulinariko, umore ... Scenarij za film je napisal skupaj s Pileggijem, pozneje sta sodelovala tudi pri scenariju za kultno kriminalko Kazino, kot pa je pozneje povedal, ga je navdušili Pileggijev skoraj antropološki pristop do mafije. »Zanimalo me je življenjski teh ljudi, njegova knjiga pa je med vsemi najbolj natančno opisovala življenje mafijcev,« je povedal slavni cineast.



Nova generacija mafijskih filmov iz leta 1990, med katerimi je danes najbolj znan Scorsesejev celovečerec, je bila posebna ravno v tem, da se za razliko od večine preostalih gangsterskih filmov ni osredotočala na velike šefe in pomembne botre, ampak na »delavski razred zločincev«, na kriminalce, ki so zasedali najmanj pomembne položaje, a hkrati opravljali najbolj umazana in nevarna dela. Za razliko od elegantnih mafijskih epopej, kot je Boter (tretji del sage o družini Corleone je v kinodvorane prišel le tri mesece po premieri Dobrih fantov), kjer so v ospredju velike kriminalne organizacije, politične spletke in intrige, Dobri fantje prikazujejo vsakdanje življenje zločincev in njihovih družin.

Dobri fantje ​so pustili svoj pečat na številnih filmih in televizijskih serijah, ki so sledile v prihodnjih treh desetletjih. Po besedah filmskega kritika Glenna Kennyja, avtorja knjige Made Men: The Story of ‘Goodfellas’ (Naši možje: Zgodba o Dobri fantih), je prvine Scorsesejevega celovečerca mogoče zaslediti v filmih Quentina Tarantina, Stekli psi (1992) in Šund (1994), kjer se zločinci prav tako družijo med seboj in razpravljajo o umorih in drugih zločinih, kot da gre za povsem običajna opravila.

Smešen tip

Tudi priljubljena serija Sopranovi (1999 – 2007) sledi vsakdanjiku mafijcev, poleg navdiha pa je iz Scorsesejevih filma ​črpala tudi kader, saj so številni igralci iz Dobrih fantov v njej zopet nastopili kot klasični italijansko-ameriški nepridipravi. Scorsese je šel tako daleč, da je mafijcem pravzaprav omogočil, da se sami predstavijo. V enem od prizorov na začetku filma člani živopisane druščine kriminalce spregovorijo naravnost v kamero. Življenje mafijskega sodelavca Henryja Hilla, ki ga gledalci spremljajo tako rekoč iz njegovega zornega kota, Scorsese pospremi z nekronološkim potekom zgodbe in vrhunsko glasbo. Atmosfera filma skoraj zagotovo ne bi bila ista brez zimzelenih pesmi Tonyja Bennetta, rokerskih uspešnic Rolling Stonesov ali pankerske himne My Way zasedbe Sex Pistols.



Dialogi iz Dobrih fantov so postali del filmske zgodovine in splošne popularne kulture. »Smešen sem? Kako? Smešen, kot da sem klovn? Ali te zabavam?,« je eden najbolj poznanih filmskih citatov, izvira pa iz prizora, ko se vročekrvni Tommy DeVito navidezno razjezi zaradi opazke Henryja Hilla. Pesci, ki je za vlogo Tommyja DeVita – ta je bila zasnovana po gangsterju Thomasu DeSimoneu, ki je za časa življenja zagrešil več umorov – prejel oskarja za najboljšo stransko moško vlogo, je prizor zasnoval po resničnem dogodku iz svoje mladosti. Ko je kot natakar v restavraciji pohvalil smisel za humor nekega mafijca, ta njegovega komplimenta ni preveč dobro sprejel.

Boleča zaušnica

Scorsese je septembra leta 1990 prejel srebrnega leva za režijo na beneškem filmskem festivalu. Dobri fantje so vsega skupaj bili nominirani za šest oskarjev, med drugim za najboljši film, najboljšo režijo in najboljšega igralca v stranski vlogi, dobil ga je samo Pesci. Film je bil nominiran tudi za pet zlatih globusov, dobil ni nobenega, in sedem nagrad Britanske akademije za filmsko in televizijsko umetnost (BAFTA), od katerih jih je osvojil pet.

»Film je boleča zaušnica za vse, ki so okajeni z romantičnimi predstavami o mafiji,« je po premieri zapisala novinarka New York Timesa Susan Linfield, filmski kritik Roger Ebert iz časnika Chicago Sun-Times pa je dodal, da »o organiziranem kriminalu še ni bilo posnetega boljšega filma – niti Boter ​ga ne prekaša.« Film je izstrelil med zvezde ameriškega igralca Raya Liotto, ki je še danes najbolj znan prav po tej vlogi.

Čeprav ni bil prva izbira produkcijske hiše, ki si je želela, da bi zločinca Henryja Hilla upodobil bolj prepoznaven igralec, pa se je zanj odločil Scorsese, potem ko mu je De Niro svetoval naj si ogleda komedijo Čudovito dekle (1986). Za pripravo na vloge so se De Niro, Pesci in Liotta pogosto dobivali z Nicholasom Pileggijem, ta je z njimi podelil gradivo, ki ga je zbral med raziskovanjem mafijske mreže. Filmska ekipa se je s pravim Henryjem Hillom v živo sestala le nekaj tednov pred premiero.
———
Avtor je zaposlen v Delovnici