Terens Štader: Ko sta glasba in film celota

Med četrtkom in soboto bo v ljubljanskem Kinodvoru festival glasbenih dokumentarnih filmov Naj se rola z obilico atraktivnih projekcij ter nekaj spremljevalnih dogodkov. O festivalu, glasbi in filmu smo se pogovarjali z njegovim pobudnikom Terensom Štaderjem.
 

Kaj vas je spodbudilo k pripravi festivala glasbenih dokumentarnih filmov Naj se rola?

Festival glasbenega filma Naj se rola je nastal v koprodukciji s Kinodvorom. O tem, da predstavimo javnosti festival glasbenega filma, nas je prepričalo dejstvo, da je produkcija glasbenih filmov po obsegu oziroma številu filmov, ki nastanejo na leto, konstantna, da so zgodbe, ki jih ti filmi predstavljajo, raznovrstne in po kakovosti dosegajo dobre standarde filmskega izražanja. Obstaja popkovina med filmom in glasbo ter obratno. Mnogi najbolj razvpiti režiserji, najprej mi prideta na misel Eastwood in Scorsese, so naredili filme o glasbenih fenomenih.

Glasbenemu filmu lahko pravzaprav damo status svojevrstnega žanra, ki ga je mogoče razdeliti na štiri sklope: biografski filmi, filmi o fenomenih, pojavih znotraj glasbe, ­dokumenti s turnej in koncertni filmi. Produkcija je tako bogata, da večji del filmov ne pride na redni spored domačih kinematografov, tako da so dosegljivi samo na malih zaslonih skozi različne kanale, filmi pa narejeni za veliko platno in glasno predvajanje.
 

Izbor filmov je raznolik in se jim bomo ljubitelji glasbe težko uprli.

Hvala za kompliment in spodbudno trditev. Mislim, da sva s Koenom Van Daelejem temeljito opravila nalogo in sestavila program, vreden ne le Ljubljane, ampak katerekoli metropole. Hotela sva narediti izbor filmov sveže produkcije, tako da imamo večinoma filme z letnicama 2018 in 2017, ki so mimogrede trenutno na sporedu tudi po ZDA. Od režiserjev filmov, ki jih predstav­ljamo in s katerimi sem imel intervjuje, ki jih bomo predvajali po projekcijah, kar je dodatna festivalska vsebina, sva prejela same pohvale.

Filme sva razdelila v tri programske sklope, znotraj katerih se vsebine dopolnjujejo in navezujejo. Naj se rola je festival glasbenega filma in pri nas je tako kot na glasbenih festivalih, na katerih ne greš gledat samo ene skupine, tako da je priporočljivo zaradi festivalskega doživetja in sprejemanja vsebine videti več filmov v enem dnevu. To so lahke, informativne, energično povedane zgodbe, v katerih ni slabih igralcev in površnih dialogov, če se lahko malo pošalim.

Povezanost vsebine je najizrazitejša prvi dan, ki smo ga poimenovali Zid, v znak tridesete obletnice padca berlinskega zidu. Tudi drugi dan Anatomija zabave je močna celota – od filma Šov mora biti, ki govori o razvoju posla organizacije koncertov in koncertnih spektaklov, prek francoskega vala, ki skozi francosko izkušnjo govori o razvoju plesne kulture, do filma Studio 54, ki govori o diskoteki, ki je bila prostor, v katerem je bila plesna kultura v številnih aspektih spočeta. Tretji dan Barve glasbe lahko opišem kot drugogodbaško razsvetljenski. Festival bo z emocijami, informacijami in sporočili, ki jih filmi nosijo, ter spremljevalno­ vsebino – gosti Mathieujem Amalricom, Tarikom Hodžićem, Adnanom Ćuharo ter intervjuji z režiserji in producenti (pogrešamo samo Kirila Serebrenikova) –, nenapovedanimi dodatki in petkovo zabavo na prostem na Kinodvorišču do zgodnjih jutranjih ur vrhunski.
 

V času, ko prevladujejo romantizirane glasbene biografije, je glasbeni dokumentarec toliko bolj dragocen, mar ne?

Igrani filmi večinoma nekoliko olepšajo, vsekakor pa z zornega kota scenarista in režiserja spremenijo zgodbo. Dokumentarni filmi nam omogočajo, da zgodbo pogledamo z različnih zornih kotov, in so pripovedno bolj uravnoteženi. Naj se rola ni samo festival dokumentarnega filma, ampak je tudi festival glasbenega filma, zato imamo za konec prvega dela festivala v soboto prelep ruski igrani film Leto, ki rahločutno pripoveduje o takratni ruski oziroma sovjetski rockovski sceni skozi zgodbo o ljubezenskem trikotniku, v katerem se znajdeta ikoni rocka iz Sovjetske zveze Mike Naumenko in Viktor Tsoi. Festival Naj se rola se posveča fenomenu glasbenega filma in zgodbam o in okoli glasbe. Seveda so to večinoma dokumentarci, je pa pravi užitek gledati igrani film, ki tako prefinjeno govori o doživljanju glasbe Louja Reeda, Bowieja, T. Rex in razvoju novega vala za železno zaveso.
 

Iz izbranih filmov puhti ­subverzivnost, ki jo je sedanja ­korporativno zasnovana glasbena­ industrija skoraj popolnoma imobilizirala.

Festival smo zasnovali nepretenciozno, da bi ponudili obiskovalcem bogat, vsebinsko raznolik, celovit program, ki slavi glasbeno in filmsko umetnost, ter pri tem ponudili filme, ki so sveži, ki jih še nismo videli in so vredni ogleda na velikem platnu Kinodvora, enkratne dvorane, kot jih je v Evropi res malo, ter seveda Kinodvorišča, na katerem bomo izvedli dve projekciji. Dobra, celovita vsebina je bila, denimo taka, kot jo pri Delu na časopisni ravni ponujate v Sobotni prilogi. Upam, da bodo obiskovalci doživeli vsebino kot inspirativno. Festival ni namenjen izključno ljubiteljem glasbe, čeprav je vsak med nami po svoje ljubitelj glasbe. S festivalom ne slavimo le energije glasbe, temveč tudi energijo ustvarjalnosti in s tem podjetništva, ki sta inherentno povezani z glasbo.
 

Je to začetek tradicionalnega­ ­festivala glasbenih ­dokumentarcev?

Naslednja edicija je odvisna od občinstva, ki nas mora letos potrditi in sprejeti, nato od medijev, ki bodo prispevali k temu, kako bo festival sprejet, ter ne nazadnje od podpornikov – Mestne občine Ljubljana, Slovenskih železnic, A1 Slovenija, veleposlaništva Združenih držav Amerike, veleposlaništva Švice, Francoskega inštituta v Sloveniji ter drugih, ki so letos spontano in iskreno podprli festival ter se jim za to prijazno zahvaljujem. Glasba in filmi bodo tu tudi v prihodnje. Prizadevamo si za to, da jim bo festival Naj se rola lahko sledil.
 

Kateri od filmov je naredil ­največji vtis na vas?

Name je naredilo poseben vtis to, ko mi je Douglas Yeager, producent filma Svoboda in rock – Free to rock, povedal, da je film nastajal dvanajst let, ter ko mi je Philip Dolin, koproducent in sorežiser filma Šov mora biti, povedal, da je imel več kot sto ur posnetega materiala pogovorov. Prizadevanje, volja in zavzetost teh filmarjev so naredili name poseben vtis. Vsi filmi so super. V programu festivala ni mašil.