V nadaljevanju preberite:

Ta hip bomo težko našli bolj intimen film, kot je prvenec škotske režiserke Charlotte Wells z naslovom Aftersun (2022), tudi letošnji veliki zmagovalec britanskega neodvisnega filma (BIFA) in prejemnik nagrade žirije mednarodnega tedna kritikov v Cannesu. Gre za zgodbo – ki sicer ni zgodba s klasičnim dramaturškim lokom – o enajstletni hčeri Sophii in njenem tridesetletnem očetu Calumu, ki se skupaj odpravita na počitnice po turških resortih.

Da film nima klasične zgodbe, postane hitro opazno: ko namreč spremljamo očeta in hčer (igrata ju Paul Mescal in Frankie Corio), ki se kopata v bazenih, se mažeta s kremo, menjavata hotelske sobe, se pogovarjata ter vse to beležita z digitalno kamero, se lahko kar nekaj časa sprašujemo, kdaj se bo zgodila tista začetna točka preloma, prelom s trenutno vzpostavljenim svetom nekakšne počitniške rutine.

A ekspozicija Aftersun je dolga in namesto vhoda v zgodbo nas potopi v serijo impresij, prizorov brez dramatične gradacije, v katerih spoznavamo odnos med očetom in hčerjo, predvsem pa njuno povezanost. Tudi kamera se včasih ustavi na objektih, medtem ko lahko njuna glasova zgolj slišimo v ozadju ali v kotu kadra vidimo obraz: televizijski zaslon, na katerem lahko v odsevu morda celo prvič v filmu vidimo Calumovo zaskrbljenost, ali pa nastajajoči polaroid ob koncu njunih počitnic, med tem, ko se pogovarjata o preživetem času.