Punčke malo bolj kot fantki

Leta 2017 je bila Čudežna ženska eden najuspešnejših filmov iz vesolja DC Comics in največji zaslužkar med filmi, ki jih je režirala ženska. Opojna Gal Gadot je v vlogi superjunakinje Diane Price očarala tako moško kot žensko občinstvo.



Postala je simbol ženske moči in velika vzornica več generacijam deklet. Nadaljevanje je bilo željno pričakovano, in ko smo izvedeli, da se bo naslednik odvijal v osemdesetih letih, smo upali na noro pustolovščino. Navsezadnje je tema osemdesetih v zadnjem času izžeta, spomnimo se zadnje sezone Stranger things, zato smo pričakovali, da se je režiserka in soscenaristka Patty Jenkins ne bo lotila brez izvirnega pristopa in zgodbe, ki bi utrdila lik močne ženske.

 

Poraz lepote

Uvodni prizori filma Wonder Woman 1984 so spodbudni in dovolj dolgi, da se ob posončenih stegnih amazonk sprostimo in udobno namestimo. Toda še preden se zgodba zaplete, že vemo, kaj se bo zgodilo. Prosojnost pripovedi je osupljiva, celo žaljiva. Ne moremo se prav dolgo tolažiti, da gre pač za žanrski film. Gal Gadot je seveda prekrasna, da ji težko kaj zamerimo, tudi če polovico časa z bolečino zre v daljavo. A vendar nas film kmalu začne utrujati, čedalje težje najdemo izgovore za nesmisle in dvomljive vrednote, ki jih pustolovščina sporoča.


​Glavni porednež je Max Lord, ki ga upodablja odlični Pedro Pascal, nadobudni poslovnež in slab očka, obseden z denarjem in uspehom. Dokoplje se do kamna, ki mu da božansko moč izpolnjevanja želja. Vsako izpolnjeno željo seveda bogato zaračuna in nezadržno privede svet do roba prepada. Osrednja misel filma bi tako bila, da moramo paziti, kaj si zaželimo. To je čisto v redu, ampak težava je v izvedbi. Videti je, da so si kamen in vse skupaj izmislili le zato, da bi lahko obudili lik Steva Trevorja (Chris Pine), ljubimca mične Diane. Vsebinsko zgrešeno dejanje, ki razvrednoti lik tudi za nazaj. Vse skupaj je videti kot opiti seks ločencev, ki se znajdeta v postelji prej iz navade kot zaradi še tleče ljubezni.




​Eno večjih razočaranj je Barbara Minerva, ki jo upodablja nekdanja zvezdnica komične serije Saturday night live Kristen Wiig. Gre za izjemno komičarko, ki se je prebila v vrh hollywoodske produkcije romantičnih komedij. Naj je njena igra še tako prepričljiva, je z likom Barbare preprosto preveč narobe. Nekoliko piflarska in nerodna znanstvenica si želi le, da bi ugajala moškim. Skozi njihove oči se vrednoti. In potem se ji želja izpolni, začne nositi mini krila, natupirano pričesko, očala postavi v kot, na gala večerji se moški kar slinijo ob njej. Tudi lumpek Max Lord. A kaj kmalu začne Barbara za svojo popularnost drago plačevati, njen značaj se spremeni in postane zlikovka. Tudi Čudežna ženska je nekam zmedena, ima supermoči, a jih hkrati nima, negativni liki stopajo pred njo od šibkejšega do najmočnejšega, vse v službi dramaturgije zgodbe, ki se vse preveč giblje po obrtniški liniji idealno napisanega scenarija.

 

​Poraz vrednot

Največja tragedija ponesrečenega nadaljevanja je poraz vrednot. V želji, da bi bil film čim bolj korekten, smo po eni strani priča nekakšni spolno-rasni apropriaciji, hkrati pa imamo spet opravka s stereotipnim islamskim sovragom. Povrhu je Čudežna ženska tako zelo pravičniška, da za prav vsakega nasprotnika poskrbi, da ne umre. Tako poredneže ves čas pretepa in obenem varuje, malone materinsko, saj nesrečniki ne znajo bolje. To reševanje postaja sila moteče, ker vztrajno zavira razvoj akcijskih prizorov. Še posebej je zaščitniška do otrok, ki so seveda naše največje bogastvo. Ja, punčke malo bolj kot fantki. Na koncu se nam morda zazdi, da je šlo za poskus kritike kapitalizma, potrošništva, pogoltnosti, a kaj, ko iz razprtih šifov filma zre brezglava želja po zaslužku. No, 200 milijonov dolarjev vložka se ne bo poplačalo, kot so pričakovali in si želeli producenti. Patty Jenkins je nehote uspelo ustvariti film, ki veliko bolj odslikava prekleto leto 2020 kot osemdeseta.