Petdeset let letečega cirkusa

In zdaj nekaj popolnoma drugačnega! Bralcem se opravičujemo, ker smo tako predvidljivo začeli ta zapis, toda ta stavek je, resnici na ljubo, najlažji način, da se prestavimo v razpoloženje, kakršno lahko ustvarijo samo bistroumni nesmisli kolektiva Monty Python. Od tega oktobra so z nami že pet desetletij.

Seveda bi lahko nanizali še kup drugih fraz, ki so se priteple v vsakdanjo govorico v številnih jezikih, recimo: Nihče ne pričakuje španske inkvizicije!, ki je postala skoraj tako pomemben del zgodovine komedije kot sama španska inkvizicija v svetovni zgodovini, a s popolnoma drugačnim prizvokom.

Lepih vaj v slogu, pronicljivo prepletenih s pretanjenim vpogledom v bizarnost (britanske) družbe in politike, smo deležni ob ogledu legendarnih skečev o mrtvem papagaju, ministrstvu za trapasto hojo, babicah iz pekla, kliniki za prepiranje, drvarjevi pesmi, najbolj smešni šali na svetu ... Njihove domislice so tako trapaste in nadrealistične, da so v komediji ustvarile povsem novo vejo, ki si je prislužila svoje poimenovanje – pythonesken (Pythonesque). Njihov vpliv na komedijo primerjajo z vplivom Beatlov na glasbo.


 

Cirkus na BBC

Leteči cirkus Montyja Pythona so na britanski televiziji BBC začeli predvajati oktobra 1969. Kot se je ob letošnji 50. obletnici razpisal Guardian, je začetke spremljalo nekaj (pričakovane) nelagodnosti, ki priča o tem, da vodstvo televizije ni zmoglo doumeti globine humorja, kakršnega so premogli člani letečega cirkusa – Graham Chapman, John Cleese, Terry Gilliam, Eric Idle in Michael Palin. Televizijski producent Michael Mills, ki je bil takrat urednik zabavnega programa, je v enem od dopisov pozval, naj se vendarle pogovorijo s scenaristi o bedastih naslovih skečev. »Prišel je čas, da prenehamo s temi čudaškimi naslovi in se dogovorimo o enem imenu. Bi se, prosim, pogovorili in poskusili sproducirati kaj bolj prebavljivega?« In tako je nastal ... Leteči cirkus Montyja Pythona.

Na BBC takrat pravzaprav to ni bilo več tako nenavadno, saj se je šesterice čudakov, ki so tavali po hiši, kakor da so pobegnili iz norišnice, že oprijelo ime Cirkus. Skoraj bi postali Cirkus barona von Tooka, po komiku Barryju Tooku, ki je zalego pripeljal v BBC, in nemškem vojaškem pilotu iz prve svetovne vojne Manfredu von Richthofnu (Rdeči baron); ta je vodil skupino bojnih letal, ki so ji rekli tudi Leteči cirkus. Besedi Monty Python so, kot je v svojih dnevnikih zapisal Michael Palin, dodali, ker sta jih spominjali na sluzastega in pretkanega agenta, človeka, kakršen bi lahko zbral skupino ljudi, kot je bila ta šesterica.



Da je BBC doletelo nekaj nenavadnega, so lahko zaslutili že iz seznama rekvizitov, ki so jih naročili za snemanje: zbirka modrcev (6), ženske spodnjice (6), ženske nogavice (6) in zastava s svastiko – če jih navedemo le nekaj. S serijo bizarnih želja in trapastih pripomb so se v spremljevalni ekipi, kot je Guardian izbrskal iz arhivov, menda borili ves čas priprav, a jim je kljub temu 7. septembra 1969 uspelo posneti serijo prvih skečev z naslovom Whiter Canada?, ki so jih predvajali 5. oktobra ob 22.50.

Prvo epizodo si je ogledalo 1,5 milijona ljudi, kar ni bilo ravno izjemno, a je bil sprejem občinstva precej dober – ne sicer primerljiv s tistim v terminu z največjo gledanostjo, vendar ravno dovolj, da je leteči cirkus zatresel togo britansko družbo in neizbrisno vplival na evolucijo komedije. Pa čeprav je Eric Idle v mnogo poznejših letih priznal, da niso imeli pojma, kaj počnejo. So pa zelo dobro vedeli, česa nočejo početi.
 

Kakor vino

V naslednjih petih letih (do leta 1974) so posneli 45 epizod, ki so ustvarile nekaj nepozabnih likov, kot je Gumby, ali animiranih detajlov, kakršna je Kupidova noga, potem pa se je cirkus že preselil čez lužo – čeravno ne brez težav, kajti Američani so si vzeli pravico, da priredijo absurdni angleški humor, neprilagojen ameriškemu občinstvu. Sledila je serija tožb, s katero so si zagotovili, da so vsaj ob poznejšem predvajanju spoštovali njihovo avtorstvo.

Medtem je cirkus iz televizije poletel v film. Po drugi sezoni serije so izdali kompilacijo skečev pod naslovom In zdaj nekaj popolnoma drugačnega, v odmoru med drugo in tretjo sezono pa posneli ločeno komedijo – Monty Python in sveti gral (1975), režirala sta jo Gilliam in Jones. Parodija o kralju Arturju je takoj postala britanski film leta. Dobro formo so dokazali tudi v vrhunski satiri, ki je pognala kri v lica marsikateremu kristjanu, Brianovo življenje (1979), in komediji Monty Python: Bistvo življenja (1983), ki se je vrnila k prvotni obliki, skečem, in razgalila življenje v vsej svoji bizarnosti.



Podobno kot Sveti gral sta se tudi ta filma (oba je režiral Jones) vpisala med najboljše komedije vseh časov, predvsem s svojo brezčasnostjo. Tukaj lahko citiramo filmskega kritika Matta Singerja za CBS: »Vsi njihovi filmi so imeli dober odziv, tudi zaslužek, toda resnične razsežnosti so se pokazale šele pozneje. Ljudje so jih verižno gledali in citirali še leta po tem. Starajo se kot vino.« O tem, kakšen odtis je njihov obešenjaški humor pustil v družbi, med drugim dokazuje podatek, da je pesem Always Look on the Bright Side of Life iz Brianovega življenja ena najbolj priljubljenih pogrebnih pesmi v Veliki Britaniji.
 

Mrtvi Pythonovec

Življenje letečega cirkusa je izgubilo zagon leta 1989, ko jih je zapustil njihov član Graham Chapman in se, v slogu, zapisal v zgodovino kot »mrtvi Pythonovec«. Poleg tega je bil znan po tem, da je študiral medicino, kadil pipo, veliko pil in se razglasil za homoseksualca. Tudi njegova smrt je pripomogla k temu, da je prej omenjena pesem postala nekakšna himna pogrebov in da je ponarodela izjava »Thanks for all the laughs«.

Preostali Pythonovci se zasebne pogrebne slovesnosti niso udeležili, da ne bi iz nje nastal medijski cirkus, so pa pozneje priredili javno in na njej se je v govoru še posebej odrezal legendarni John Cleese, ki je umrlega prijatelja označil za zajedalskega prasca, ki si zasluži, da bi se scvrl v peklu. »Razlog, zakaj čutim, da moram to povedati, je v tem, da mi ne bi nikoli odpustil, če bi zamudil to čudovito priložnost, da vas šokiram v njegovem imenu. Vse zanj, ampak brez ozira na dober okus.« Pred sedmimi leti je izšla Avtobiografija Grahama Chapmana in znova združila člane, raztepene po drugih projektih, in čeprav animirani film ni doživel tako dobrega odziva kot drugi njihovi izdelki, si je Graham prislužil naziv najplodovitejšega mrliča po Elvisu, kakor so film predstavili pri Kinodvoru.



Leta 2015 je pythonovski veleum doživel še eno hudo izgubo; Terryju Jonesu so diagnosticirali demenco. Naslednje leto so tako pohiteli z bafto za življenjsko delo, leta 2017 pa je Michael Palin povedal, da njegov prijatelj ne more več govoriti, čeprav je v njegovih očeh še vedno zaznati tisto pythonovsko iskrico.
 

Bolj relevantni kot kadarkoli

Ko so se nazadnje zbrali, bilo je leta 2014, je bil Jones še z njimi na odru. Da jim je občinstvo brezpogojno vdano, je pokazalo že s tem, da so vstopnice za njihovo ponovno srečanje pošle v 43 sekundah, zato so naposled pripravili deset prireditev. Prinesle so jim velik finančni uspeh, in čeprav so nekateri kritiki ugotavljali, da jadrajo na krilih nekdanje slave in da niso sposobni ustvariti ničesar novega več, je bilo jasno, da za to ni absolutno nobene potrebe, kajti njihov humor bo za vselej pythonesken. Sami ugotavljajo drugače. Pravijo, da je njihov humor preživel, ker živimo v čedalje bolj pythonesknem svetu: »Oslarije so dandanes, kot vse kaže, bolj relevantne kot kadar koli.«