Partizanski film spoznavajo Avstrijci

Dunajski filmski festival, ­Viennale, ima večdesetletno tradicijo, vendar se nikoli ni približal festivalom v Benetkah, Berlinu, Cannesu in Rotterdamu. Letos s programom vzbuja pozornost, saj je sekcijo Retrospektiva ­posvetil partizanskemu filmu, ki bi ga prej pričakovali kje drugje kot v Avstriji, zaveznici nacistične Nemčije v obdobju, ki se mu ­posveča partizanski film.

Retrospektivo so na festivalu, ki bo oktobra, naslovili preprosto in povedno – O partigiano! Največ filmov, ki jih bodo prikazali, je bilo narejenih v SFRJ, katere kinematografija zdaj pripada državam naslednicam, med njimi tudi Sloveniji. Od slovenskih filmov bodo prikazali Balado o trobenti in oblaku Franceta Štiglica (1961), Dolino miru prav tako Franceta Štig­lica (1956), Nasvidenje v naslednji vojni Živojina Pavlovića (1980) in Trenutke odločitve Františka Čapa (1955).

Od drugih jugoslovanskih bodo predstavili legendarne filme Valter brani Sarajevo Hajrudina Krvavca (BiH, 1972), Sutjeska Stipeta Delića (BiH, 1973), Ne obračaj se, sine Branka Bauerja (Hrvaška, 1956), Kozara Veljka Bulajića (BiH, 1962), Hajka Živojina Pavlovića (Srbija, 1977), Bitka na Neretvi Veljka Bulajića (BiH, 1969). Partizanski filmi so nastajali v Jugoslaviji, financiralo pa jih je praviloma več producentov. Pravno gledano z današnje perspektive film pripada glavnemu producentu, vendar vprašanje, katerim državam naslednicam pripadajo posamezni jugoslovanski filmi, še ni pravično rešeno.

Drugi partizanski filmi na programu Viennala so iz Italije, Poljske, Češkoslovaške, Sovjetske zveze, Danske, Albanije, Norveške, Grčije in Francije, mednarodno najbolj znana režiserja, katerih filme bodo vrteli, sta Roberto ­Rossellini in Costa-Gavras.

Povsod so jih snemali

V nasprotju s splošnim prepričanjem vzhodna Evropa ni bila edina producentka partizanskih filmov, čeprav je bila daleč najproduktivnejša. Italija in Francija sta ustvarili nekaj najlepših primerov partizanske kinematografije (nekateri veljajo za neorealistične mojstrovine), in čeprav se oboroženi prebivalci niso imenovali partizani, sta državi, kot sta Danska in Norveška, slavili iste zgodbe o oboroženih odpornikih, piše na spletni strani Viennala.

Je mogoče govoriti o partizanskem filmu kot žanru? Da, obenem pa, kakor menijo pri Viennalu, ni – in ne more biti – vseobsegajoče opredelitve partizanskega filma kot žanra, podobno kot je dejanski oboroženi odpor proti fašizmu na različnih lokacijah in v različnih režimih okupacije imel veliko oblik.

Od trilerjev do melodram

Ko je govor o Jugoslaviji, filmski zgodovinarji menijo, da je bil v socialistični Jugoslaviji partizanski film nekakšen superžanr in shematski okvir, v katerem so avtorji poskusili izraziti vse bogastvo in zapletenost sveta ter popkulture, ki so jo predstavljali. Če avtorjev ni zanimal umetniški film, niso imeli druge možnosti kot snemati partizanske filme. Tako je pod masko ideološko sprejemljivega žanra partizanskega filma jugoslovanska filmska industrija ustvarjala dela vseh žanrov – od trilerjev do melodram, komedij in filmov za otroke.

Partizanski film je kot državni projekt oživljal spomin na NOB ter krepil ideološko prevlado komunistične oblasti. Po 40 letih obstoja je presegel razloge za svoj nastanek in postal eden od najpomembnejših žanrov v vzhodni Evropi, za katerega je bilo zagotov­ljenega veliko denarja. Medtem ko je bil na začetku zamišljen izključno kot propagandno sredstvo tedanjega režima, ki ga je poveličeval in upravičeval z dramatičnimi okoliščinami njegovega prihoda na oblast, je sčasoma zaradi pešanja cenzure ter pod vplivom Hollywooda in drugih svetovnih kinematografij postal tudi bolj komercialen – manj je bilo ideo­loške propagande in več akcije ter humorja – ter razvil lastno ikonografijo po zgledu ameriškega vesterna. Počasi partizanskih filmov niso snemali le za domače občinstvo, ampak tudi za tuje, pri čemer so imeli največji uspeh v državah tako imenovanega tretjega sveta in tistih, v katerih iz ideoloških razlogov niso predvajali zahodnih filmov. A to ne pomeni, da jih niso vrteli na zahodu, tudi v ZDA.

Vrednote, ki izginjajo

Partizanski akcijski filmi so bili epi, ki so jih gledali milijoni ljudi, in so ostali prepoznaven žanr jugoslovanske filmske produkcije. Imeli so klasični narativni slog z dominantnimi liki profesionalcev in pustolovcev, bili dramaturško preprosti, zabavni in čustveni, v fokusu pa so bile klasične človeške vrednote – prijateljstvo, tovarištvo, skupnost, predanost cilju, svoboda, solidarnost, junaštvo.

Kako je danes s temi vrednotami? Bolj slabo, zato so se na Viennalu­ odločili, da bodo s partizanskim filmom spomnili nanje. Takole pravijo: osemdeset let po začetku vojne, ki je spodbudila žanr partizanske kinematografije, se zdi, da drsimo proti revizionizmu osnovnih civilizacijskih vrednot, ki smo jih kot samoumevne sprejemali v desetletjih po drugi svetovni vojni in zmagi nad fašizmom. Ideje o izolacionizmu, nacionalizmu in populizmu so vdrle v javni in (družbeni) medijski diskurz v Evropski uniji, šovinistični diskurzi, ki so prej veljali za skrajnostne, pa počasi, a vztrajno, pridobivajo širšo legitimnost.

Zato je čas, da (ponovno) odkrijemo bogato zapuščino partizanskega filma kot umetniškega dela in zgodovinsko pričevanje dobe v vsej raznolikosti, dodajajo. Poleg tega si želi Viennale opozoriti tudi na mednarodno razsežnost te filmske produkcije, saj so bili ti filmi v resnici zelo gledani. Najbolj gledani film s področja Jugoslavije je še vedno Valter brani Sarajevo.

Nominirani za oskarje

V partizanskem filmu, ki je nastal po zgledu vesternov, so nastopili­ tudi svetovno znani igralci Yul Brynner, Richard Burton, Orson Welles, Franco Nero, Irene Papas, Pablo Picasso pa je naredil plakat za Bitko na Neretvi, ki je bila leta 1970 nominirana za tujejezičnega oskarja (dobil ga je film Z Coste-Gavrasa). Poleg tega sta bila nominirana za oskarja še dva partizanska filma – Deveti krog (1960), ki ga je za hrvaški Jadran film režiral France Štiglic, in Tri srbskega reži­serja Aleksandra Petrovića v produkciji Avala filma iz Beograda iz leta 1965.

Partizanske filme so postopoma nehali snemati v osemdesetih letih, z razpadom Jugoslavije pa so izginili. Nekaj časa so bili v nekaterih delih nekdanje države nezaželeni, sčasoma pa so spet postali popularni kot svojevrstna oblika kulturne jugonostalgije.

Partizanski film z letošnjo letnico

Izjema pri snemanju partizanskega filma se je vendarle pojavila, in to v Sloveniji. Zadnji partizanski film pri nas je bil posnet letos, v kinu bo oktobra. To je film Preboj režiserja in scenarista Dejana Baboska (soscenarist Martin Horvat), zasnovan je po knjigi Past na Menini planini, ki jo je napisal partizanski komandant Franc Sever - Franta, zdaj star 96 let.

Igrano-dokumentarni film govori o celodnevni krvavi bitki 500 lačnih in slabo opremljenih partizanov, ki so se v hudem mrazu in snegu leta 1945 umaknili na visokogorsko planoto, v vznožju pa jih je obkolila nemška divizija z 12.000 odlično oboroženimi vojaki. Pred 22-letnim komandantom Franto, ki ga v filmu igra Domen Valič, je bila nemogoča naloga – iz neprepustnega obroča rešiti soborce. S pretkanim načrtom mu je uspelo.