Ocenjujemo: Soul (Duša)

Film
Soul (Duša)
režija Pete Docter, Kemp Powers
ZDA, 2020
Disney+

Body and Soul, telo in duša. Standard, ki velja za praodtis jazzovskih balad. Telo in duša, dve plati celote. Legenda pravi, da se saksofonist Coleman Hawkins, ki je baladi prvi vdihnil življenje, ni mogel načuditi njenemu velikemu uspehu. »To je prva in edina skladba, ki jo enako obsedeno poslušajo tako običajni poslušalci kot ljubitelji jazza, in nikoli ne bom razumel, zakaj.« Nekaj magičnega je v njej. Morda iskra.

Prav v iskanje iskre, ob kateri duša v telesu zapoje, se je vrgel Pixar z animiranim filmom Soul (Duša), ki je preskočil kinematografsko distribucijo in na božični dan družinsko občinstvo pričakal na spletnem kanalu Disney+.

V njem Joe Gardner (glas mu je posodil Jamie Foxx), srednjeletni učitelj glasbe v osnovni šoli, sanja o dnevu oziroma noči, ko bo lahko zablestel na odru newyorškega jazz kluba. V trenutku, ko dobi priložnost in ga priznana saksofonistka Dorothea Williams (glas Angele Bassett) sprejme v zasedbo, se njegovo dolgo telo ponesreči na ulici, okroglolična duša pa se znajde na tekočem traku v večnost.



Na tem mestu se animirani film, ki je dotlej tako rekoč animirana fotorealistična replika New Yorka, klubov, ulic in vrveža, spremeni v mehko, geometrijsko, digitalno onstranstvo z zaobljenimi dušami in njihovimi varuhi v podobi bolj sofisticiranih kubističnih bratov La Linee.

Joeju, ki nikakor noče umreti ravno pred svojim prebojem, uspe pobegniti pred »velikim po« v »veliki prej«, nekakšno čakalnico, kjer mlade nedolžne duše, opremljene z osnovnimi karakternimi potezami, čakajo na zadnjo »iskro«, ki jim bo zagotovila uspešno življenje na Zemlji. Iskro jim pomagajo najti mentorji, kar postane tudi Joe. Le da ga čaka težka naloga, saj mu je dodeljena dušica 22, naveličan, zdolgočasen pamž, ki zveni kot belka srednjih let (glas, ki ga uporablja samo zato, da bi spravljala ljudi ob živce, sinhronizira jo komedijantka Tina Fay).

Pred Joejem ji je poskusila vliti voljo do življenja plejada mentorjev, od Gandhija, Lincolna, Arhimeda, Junga do matere Terezije, ki jo je 22 spravila v jok, in Kopernika, ki ji je poskusil dopovedati, da se svet ne vrti okoli nje – vsi brez uspeha. Ko pa 22 vidi patetično življenje Joeja Gardnerja, polno zavrnitev, osamljenih večerov pred televizorjem in izgubljenih ur pred nezainteresiranimi in netalentiranimi najstniki, jo zanima, zakaj se vendar hoče vrniti v tako bedno življenje, povedano drugače, zanima jo, ali je življenje nasploh vredno, da bi zanj umrli.

A Joe ima klavir – to je njegova iskra. Ko prsti zdrsijo po tipkah in ujame flow (tok), se prepusti veliki sili, ki poveže vse glasbenike na isti frekvenci in jih ponese v trans, »zono« – prostor med spiritualnim in fizičnim, kjer je vse mogoče.



Tudi »zono« obiščeta, ko se potikata po različnih predprostorih onstranstva. Nekje na meji norosti srečata Normana, čigar telo je v transu nekje na Zemlji, duša pa po morju večnosti pluje na hipijevski roza ladji, iz katere odmeva Subterranean Homesick Blues Boba Dylana. Kapitan samooklicanih mistikov brez meja, ki rešuje izgubljene duše, kot so menedžerji tveganih skladov, jima pove, da izgubljene duše niso dosti drugačne od tistih vznesenih »v zoni«, ker ko iskra postane obsesija, se duša loči od resničnosti in se izgubi.

Z Normanovim posredovanjem, da bi Joejevo dušo vrnil na Zemljo, se zadeva hudo ponesreči. Da ne bi razkrili preveč, na tem mestu zapišimo le, da Joe postane nekoliko drugačen jazzovski star maček, kot bi si želel. Dušici 22 pa je dano, da navsezadnje le najde svojo iskro in v človeški formi spozna vse telesne užitke in bolečino, začuti ljubezen do glasbe in zajazzira  … kje drugje kot na vibrantnih ulicah velikega jabolka. Navsezadnje je Pixar svoj novi animirani film sprva najavil kot kozmično potovanje skozi New York City.



Ta Pixarjev trip lahko gledamo kot še enega v nizu filmov, kot sta V višave in Vrvež v moji glavi, s katerimi se režiser in komercialni direktor studia Pixar Pete Docter ozira navznoter, k metafizičnim tematikam, in preizprašuje smisel življenja. Nekateri bi zlobno pripomnili, da tako rešuje svojo krizo srednjih let. A s Soulom je Pixarju uspelo nekaj večjega, kot so sprva nameravali. Je Disneyjev prvi film s temnopoltim glavnim junakom. V času socialnega prebujanja in nemirov, ko so ZDA končno dobile račun za stoletja sistemskega rasizma, se Soul pokloni jazzu oziroma »črnski improvizirani glasbi, ki je naš največji prispevek k ameriški kulturi«, kot se izrazi Joejev oče, ko po ozkem stopnišču prvič popelje sina v čaroben svet jazzovskega kluba.

Dejstvo, da je bil ta preobrat v zasnovi zgodbe nenačrtovan, so pri Pixarju kompenzirali z obsežno študijo afroameriške skupnosti in kulture. Da bi se izognili stereotipiziranju črnskih likov, ki jih v zgodovini (ne le) Disneyjevih animiranih filmov mrgoli, jim je avtentične kulturne značilnosti pravoverno pomagal zastaviti konzorcij svetovalcev. Za začetek je Pete Docter k pisanju scenarija povabil Kempa Powersa, dramatika in scenarista, ki je spisal tudi režijski debi Regine King Noč v Miamiju, o katerem smo pisali, ko je bil premierno prikazan v Benetkah, in na koncu z njim delil tudi režijsko taktirko.



Nadalje so k pravovernosti pripomogli še Herbie Hancock, Terri Lyne Carrington, Quincy Jones, Questlove in mladi pianist Jon Batiste, ki je filmarje z načelno držo in strastjo do glasbe tako navdihnil, da so lik Joeja Gardnerja zasnovali po njem – ko Joe govori o zoni, je to skoraj dobesedni prevod Batistovega opisa doživljanja med igranjem. Joejevo igranje je veristična animirana replika Batistovih dolgih prstov, ki drsijo po klavirskih tipkah.

Štiriintridesetletni Jon Batiste, rojen v New Orleansu, v družini z dolgo glasbeno tradicijo, se je v svetu jazza hitro povzpel na vrh. Vodi hišni band v znameniti televizijski pogovorni oddaji Stevena Colberta, nominiran je za dva grammyja, zasebno pa se angažira na protestih gibanja Življenja temnopoltih so pomembna (BLM) ali pa gre s prenosno klaviaturo na ulice New Yorka in v slogu neworleanškega karnevalskega sprevoda mobilizira ljudi, naj se udeležijo volitev.



Dolgoprsti ambasador jazza je esenco te glasbe prenesel v Soul in v celoti poskrbel za originalne jazzovske kompozicije in aranžmaje v filmu. (Newageevske vložke za metafizične prizore sta ustvarila oskarjevca Atticus Ross.) Batiste je v band povabil legendarnega bobnarja Roya Haynsa in njegovega vnuka Marcusa Gilmora, pa saksofonistko Tio Fuller in basistko Lindo May Han Oh, ki sta navdihnili svoji animirani različici.

Soul je primer najbolj avtentične animacije doslej. Ne le zaradi omenjenega fotorealističnega prikaza newyorških ulic in jazzovskega kluba, ampak je tudi igranje glasbenikov do najmanjše podrobnosti (položaji prstov na inštrumentih, fizične značilnosti, ki jih oblikujejo določeni inštrumenti na glasbenikih) usklajeno z resničnostjo. Za to so poskrbeli animatorji, ki igrajo ali pa se spoznajo na določen inštrument.



Čeprav v Pixarjevem dušeslovju mrgoli psevdofilozofskih idej, ki obvisijo v vmesnem prostoru, in pravljično apropriiranih religioznih dogem, mladega občinstva s tem ne obremeni preveč. Končni poduk je, da iskra, ki jo vsi tako željno iščejo, ni smisel življenja, temveč je nekaj, kar imaš samo ti, zaradi česar se razlikuješ od drugih, zaradi česar si poseben. Ambicija, ki jo podžiga strast, te ne pripelje v nebesa, nam Soul položi na dušo. Znati se je treba prepustiti trenutku in v njem uživati – esenca eksistence, ki jo film črpa prav iz jazza.