Nasilna vrnitev v čas nedolžnosti

V Cannesu ne manjka filmov, v katerih glavni junak ali junakinja obišče psihoterapevta. Tarantino s tem opravi precej bolj po kavbojsko, s samoanalitično revizijo svojega otroštva in filmskega ustvarjanja. Z Bilo je nekoč v Hollywoodu se vrne v čas, ko je odraščal ter se okužil s filmom.



Natančneje, vrača se v prelomno leto 1969, ki označuje začetek novega Hollywooda, hollywoodskega novega vala. Filmsko meko je preplavila nova generacija filmarjev, na katere so vplivale azijska filmska estetika, špageti vesterni ter avtorski eksperimentalni in avantgardni film, ki je cvetel v Evropi. Prvi znanilci ameriške pomladi so bili filmi, kot so Bonnie in Clyde, Butch Cassidy in Sundance Kid, Polnočni kavboj ter Romerova Noč živih mrtvecev, ki so s formo in kritično družbenopolitično vsebino rušili dotedanja pravila.

Otrok ali bolje produkt te renesanse je tudi Tarantino. Kot deček je bil izpostavljen sevanju – televizijskega zaslona in filmskega platna. Svoja najranljivejša leta je preživel ob gledanju vesternov, vseh mogočih filmov in tv-serij, česar posledice so vidne še danes. Pri štirinajstih je napisal scenarij, ki ga je navdihnil film Smokey in Bandit iz leta 1977, v katerem igra lani preminuli Burt Reynolds, režiral pa ga je njegov dolgoletni dvojnik kaskader in tesni prijatelj Hal Needham.


 

Več kot brat in manj kot žena

Prav to prijateljstvo kot metaforo zvestobe in pripadnosti filmski industriji Tarantino vzame za okvir svoje zgodbe o Hollywoodu. Rick Dalton (Leonardo DiCaprio) je vase zagledani zvezdnik vesternov v zatonu. V oporo mu je njegov dvojnik kaskader, šofer in pomočnik Cliff Booth (Brad Pitt), ki mu možato stoji ob strani, in čeprav imata poslovni odnos, saj ga Rick plačuje, je njegov iskreni prijatelj oziroma mu je »več kot brat in manj kot žena«. Z nelagodjem opazujeta, kako se Hollywood okoli njiju spreminja, in iščeta pot do stare slave. Rickovo filmografijo, ki se odvrti v Tarantinovem znanem slogu z inserti, insinuacijami in flashbacki, predstavi menedžer Marvin Schwarz (Al Pacino). Medtem nonšalantni Cliff, ki ga obdaja mistična avra zaradi nepojasnjenega dogodka iz preteklosti, preživlja prosti čas z bulmastifom v prikolici na obrobju hollywoodskih gričev. Po naključju se zaplete z otrokom cvetja, mlado Pussycat, ki ga odpelje na ranč, kjer se v zlovešči atmosferi zbirajo hipiji. Kot tretja protagonistka nastopi še Rickova slavna soseda – Sharon Tate (Margot Robbie), prikupna, nežna in nedolžna mlada igralka ter žena režiserja Romana Polanskega, ki jo, kot vemo, čaka kruta usoda. (Za tiste, ki so včeraj padli z lune – visoko noseča Sharon Tate je bila v noči na 9. avgust leta 1969 žrtev pobojev članov kulta Charlieja Mansona.)




 

Obračun s katarzičnim nasiljem

Tarantino plete zgodbe v znanem slogu, polnem (lastnih in drugih) filmskih referenc in fetišiziranja memorabilij tistega časa (ter podplatov) in poklonov tedanjim ikonam. Ne da bi razkrili preveč vsebine, naj namignemo, da režiser s tistimi, ki za nasilje v svetu krivijo filme in filmarje (to očitajo tudi njemu), slikovito obračuna – s (katarzičnim) nasiljem, kakopak. Film, kot se zdi, prihaja ob pravem času, ko je hollywoodski produkciji zmanjkalo zgodb in iskrenosti, skratka, izgubila je nedolžnost. To je Tarantinov klic na pomoč – na 8-, 16- in 35-milimetrskem traku.



Za svojo reminiscenco nekdanjega Hollywooda si Tarantino vzame precej časa na račun tekočega ritma. Prav v tem delu dve uri in štirideset minut trajajočega filma bi se Tarantino, ki je pohitel z montažo, da bi ujel cansko premiero, v postprodukciji lahko pomudil nekoliko dlje oziroma jo zdaj, ko je najhuje za njim, revidiral. Film prihaja v kinematografe po svetu šele konec julija, pri nas bo na ogled natanko na 50. obletnico Mansonovega pokola 8. avgusta.