![Kot poudarja Noé, so ga navdihnili lastne nedavne izkušnje in vsi tisti briljantni posamezniki, katerih um se je razkrajal in nazadnje ugasnil pred njegovimi očmi. FOTO: promocijsko gradivo](https://www.delo.si/media/images/20221010/1299387.width-660.jpg?rev=1)
Neomejen dostop | že od 9,99€
Vorteks se razpira nežno, tiho in (namenoma) počasi, a na svoji poti trga in ruši, ob tem pa ne ponuja niti kančka odrešitve. Uvodni posnetek mlade Françoise Hardy, ki v Mon amie la rose prepeva o minljivosti lepote in mladosti, nas že v samem začetku napelje na misel, da zgodba para ne more voditi drugam kakor v iztek, ki ga onkraj žalosti pričakujemo sočasno s strahom in olajšanjem, kajti pomenil bo trpljenje (predvsem njunega sina Stéphana, ki ga igra Alex Lutz), a hkrati tudi njegov konec. Kajti film demence – pozabe, praznine – ne obravnava klinično, temveč skozi občutenja in čustva naslovnih junakov (s tem pa tudi gledalcev), ki ju oddaljuje več, kot ju veže.
Celoten članek je na voljo le naročnikom.
Berite Delo 3 mesece za ceno enega.
NAROČITEObstoječi naročnik?Prijavite se
Komentarji