Kamor je šel bik …

Se je mogoče ogniti začrtanosti usode? Stopiti s poti, ki so jo tlakovali tvoji predniki? Pobegniti pred determiniranostjo okolja, v katerega si rojen? Se skriti pred očitajočimi pogledi, ki ne pričakujejo nič drugega, kot da ti bo spet spodletelo?

Nad štirinajstletno Chrystal so obupali vsi. Babica njenih najstniških izbruhov ne more več krotiti. Zanimajo jo samo še fantje, rada postopa naokoli, popiva, se zakaja, se tu in tam stepe in vse kaže, da stopa po stopinjah svoje mame, ki je zaradi svoje divjosti pristala v zaporu. Okolica zakotnega kraja nekje v Texasu ni vzpodbudna, polno je zabušantov, preprodajalcev mamil in sebi prepuščene mladine, ki si od samega dolgčasa izmišlja prav bizarne pivske igrice. Kris, kot jo kličejo prijatelji, ob vikendih s sestrico in babico obiskuje mamo v zaporu in z njo sanjari, kaj vse bodo imele, ko bo spet na svobodi. Zdi se, da so te sanje edino, kar Kris drži nad gladino. Ko se razblinijo, se začne potapljati. Ni daleč od reka, kamor je šel bik, naj gre še štrik.

Ko nekega dne Krisin pitbul pokonča še eno sosedovo kokoško, ji sosed Abe obljubi, da bo naslednjič on pokončal psa. Kris se mu za grožnje maščuje tako, da vlomi v njegovo hišo in v njej priredi žur za prijatelje. Abe sicer temnopolti ostareli kavboj in jezdec bikov, jo zasači in ji ponudi priložnost, da škodo odplača z delom. Odpelje jo na ranč, kjer uri novo generacijo jezdecev in Kris se v svetu “črnega” rodea hitro začne počutiti domače. Vse bolj se zbližuje s sicer redkobesednim Abeom, ki v zatonu kariere, nosi posledice starih poškodb - psihičnih in dejanskih. Pred Kris se odpre svet, v katerem nič ni lahko in samoumevno, kjer je za uspeh treba trdo delati in marsikaj pretrpeti. Druženje in bližina koristi obema. Pokora za neugnano Kris postane blagoslov, osamljeni Abe pa ob nekom, ki vanj verjame in mu zaupa, spet dobi voljo do vztrajanja.


 

Če premagaš bika, si na konju

Režiserka Annie Silverstein porajajoč odnos med Abeom in Kris vzpostavi z intimno bližino kamere, ki svojih dveh protagonistov ne izpusti iz zornega kota. Z enako pozornostjo pogled kamere boža bike in konje, ki jezdecem ne predstavljajo zgolj sredstva za zaslužek in zabavo, temveč spoštovanje in povezanost človeka z naravo. Jezdenje divjega bika je metafora za življenje. Komur se uspe na biku obdržati osem sekund, je na konju. Kdor pade dol, naj si počisti prah in zajaše znova.

Silversteinova, ki je v filmski svet vstopila preko filmske vzgoje in je v Washingtonu poučevala tudi ameriške staroselce, pa nam s filmom odstre še en pogled in sicer v življenje in skupnost temnopoltih kavbojev. Ti niso našli poti v priljubljene vesterne, ki so kanonizirali dihotomijo belih kavbojcev in rdečih indijancev. A publikacija inštituta Smithsonian navaja oceno zgodovinarjev, da je bil vsak četrti kavboj - ta ikona ameriške trdoživosti, svobodnega duha in individualizma - temnopolt.

V 19. stoletju so beli Američani poseljevali področje Texasa in s sabo pripeljali sužnje, da so delali na bombažnih poljih in rančih. Leta 1860 so sužnji predstavljali kar 30 odstotkov vseh prebivalcev te države. Po državljanski vojni in ukinitvi suženjstva je bil kavboj eden redkih poklicev, ki so jih lahko opravljali na papirju svobodni Afroameričani na jugu. Bili so izurjeni in so veljali za sposobne kavboje, prav tako so tekmovali na rodeih, ki so v sedemdesetih letih devetnajstega stoletja predstavljali ekshibicijo veščin rokovanja z govedjo in konji. Ker je na rodeih med tekmovalci vladala rasistična diskriminacija, so v obdobju Jima Crowa ustanovili svojo zvezo temnopoltih kavbojev. Film Bik pripoveduje tudi njihovo zamolčano zgodbo.