Hakuna matata

Simba, drobno oranžno bitje, ki se kot mladič spoprime s smrtjo in življenjem z vsemi svojimi preizkušnjami vred ter odraste v plemenitega kralja, je 25 let po izidu dobil filmsko različico.

Samo napovednik si je v 24 urah po objavi ogledalo 225 milijonov ljudi, imena zvezd, kot je Beyoncé, so obljubljala glasbeni presežek, proračun v višini 230 milijonov evrov dobro finančno zaslombo, izkušnje režiserja Jona Favreauja z realistično računalniško animacijo pri Knjigi o džungli pa tudi vizualni in tehnološki presežek.

 

Praspomin na levjega kralja

Čeprav film šele te dni niza premiere po svetu, med kritiki ni požel posebnega navdušenja, pravzaprav njihovi prvi odzivi potrjujejo, kako pomembno mesto je prvotni Levji kralj zavzel v industriji in navsezadnje v kolektivnem spominu ljudstva. Slednje je do zdaj iz otrok, med katerimi so mnogi skozi risanega junaka prvič doživljali občutke ob izgubi starša in trepetali ob njegovih preizkušnjah, zraslo v odrasle ljudi z dobro utrjenimi podobami levčka in spremljajočimi melodijami pesmi, ki so dosegle status kultnih – Can you feel the love tonight, Circle of life in Hakuna matata.

Kakor kralju živali pritiče, se je Levji kralj že kmalu po izidu pred 25 leti (premierno je bil prikazan 24. junija 1994) povzpel na vrh prehranjevalne verige z najvišjim zaslužkom v tistem letu (okoli 850.000 evrov) in še vedno ohranja status najbolj donosnega klasično animiranega filma. Prav v načinu izdelave je največja razlika med Levjima kraljema iz let 1994 in 2019. Prvega so še narisali, drugega v celoti izdelali s tehnološko dovršeno računalniško animacijo na osnovi posnetkov s kamerami. In še bistveno bolj kot slednji je renesanso v Disneyjevem risanem filmu predstavljal prvi.

»Prvi Disneyjev izvirni animirani film«

Levji kralj je bil 32. animirani film, ki je nastal pod okriljem studia Walta Disneyja; mesto prvega zaseda Sneguljčica in sedem palčkov iz leta 1939, sledili so ji risani filmi, ki so temeljili na adaptacijah znanih in pri občinstvu preverjenih pravljic in zgodb. Rez med njimi je naredil Levji kralj kot prvi Disneyjev izvirni animirani film – vsaj tako ga je studio oglaševal. Ustvarjalci so razglašali osnove v Bibliji in Shakespearovem Hamletu, kritiki so v njem prepoznali prvine starogrške tragedije in afriških pravljic.



Kmalu pa se je razvedelo, da ima Simba predhodnika Kimbo, ki je bil japonski mladini znan v stripu že na začetku petdesetih let prejšnjega stoletja, desetletje pozneje še v risankah. Ustvaril ga je Osamu Tezuka, ki so mu rekli tudi oče mange in japonski Disney. Japonski animator je leta 1989 umrl, le malo zatem, ko so nastali prvi zametki Levjega kralja. A podobnost med likoma, ki so jo ljubitelji anime in kritiki razkrili pozneje, ni prišla bistveno dlje od kontroverznosti. Dotlej je Levji kralj že požel toliko uspeha in je imel v studiu Walta Disneyja tako močno zaslombo, da ga ni bilo mogoče več vreči s prestola.

Ideja za animirani film, ki se dogaja v Afriki, je menda vzniknila med letalskim poletom, s katerim so se predstavniki Disneyja peljali na evropsko promocijo animiranega filma Oliver in njegova druščina. Zlasti producent Jeffrey Katzenberg se je navdušil nad zamislijo o zgodbi o življenjskih preizkušnjah, saj je v tem našel kanec sebe, kot je pozneje pripovedoval. Produkcija se je začela leta 1991, tako rekoč sočasno kot Pocahontas (1995), ki je imela po prepričanju najboljših Disneyjevih animatorjev bistveno boljši potencial, zato so se z večjo zavzetostjo lotili te.
 

Navdih v Keniji

Kljub začetni skepsi se je ustvarila ekipa, ki se je strastno lotila dela ter neumorno proučevala mimiko živali v zoološkem vrtu v Miamiju. Deželo ponosa s prepoznavno skalo, na kateri vlada levji kralj, so ustvarili na osnovi krajine, ki so jo spoznavali in dokumentirali v kenijskem nacionalnem parku Hell's Gate (Vrata v pekel) pod vodstvom strokovnjakov za življenje v divjini. Od tam so animatorji črpali navdih za epske prizore, kakšen je priklon živali, zbranih na široki planjavi savane, pred kraljem, ko pokaže svojega naslednika.



Prav ta prizor je eden izmed tistih, pri katerih so kritiki opazili razliko s priredbo Jona Favreauja. Medtem ko narisani prizor deluje veličastno, ikonično in zmagovito, ima v fotorealistični različici pridih avtoritarnosti, je ugotavljal Bilge Ebiri v kritiki za portal Vulture. Kljub vsemu Favreauju mojstrstva ne oporekajo, ravno tako ne potencialnega komercialnega uspeha. Detajli so osupljivo dodelani, živali tako realistične, da bi skoraj verjeli, da govorijo. Toda ravno ta hiperrealizem sproža mešane odzive – po eni strani je impresiven, po drugi nekako nenavaden. Navsezadnje živali ne govorijo.

Pri upodabljanju živali se je Favreau navdihoval v veličastnih dokumentarnih filmih Davida Attenborougha, ki živelj v divjini na tenkočuten in prefinjen način približajo gledalcu, da se zdi, kakor da je sredi dogajanja. To je mogoče tudi po zaslugi glasbene podlage, ki jo je tako za serije Planet Zemlja II kot za obe različici Levjega kralja ustvaril nemški skladatelj Hans Zimmer. Za glasbo v muzikalu je leta 1995 dobil oskarja in zlati globus, prav tako Elton John in Tim Rice, izvajalec in avtor izvajalec epske balade Can you feel the love tonight. Film je kmalu dobil zelo uspešno broadwaysko različico in na splošno postal zelo priljubljen pri ustvarjalcih muzikalov po vsem svetu, sledili sta še filmski nadaljevanji in televizijski seriji – vse do zdajšnjega popolno nepopolnega rimejka.