Film, ki ti med smehom zarine nož v drobovje

»Še je pravica na svetu,« so tvitnili eni. »Prava odločitev,« so prikimavali drugi. Pravzaprav o najboljšem filmu letošnjega filmskega festivala v Cannesu ni bilo različnih mnenj. To je Parazit južnokorejskega režiserja Džun Ho Bonga, so se strinjale publika, kritiška javnost in na koncu je to uradno potrdila še žirija – soglasno. Kar v siceršnji letošnji močni konkurenci ni bilo tako zelo samoumevno.

Težko je zapisati kaj o vsebini filma, ne da bi gledalca prikrajšali za užitek ob tej čudoviti, elegantno zrežirani mojstrovini. Žanrski prevratnik Džun Ho Bong je od svojih prejšnjih filmov (Gostitelj, Ledeni vlak, Okja) stopil še korak dlje in posnel socialno satiro v duhu črne komedije, z elementi hororja, akcije in psihodrame, ob tem pa vešče sledi konvencijam žanrov, le da bi jih v naslednjem trenutku prelomil. V neverjetno verjetni zgodbi pa je glavni element presenečenje. Parazit je film, ki ti med smehom zarine nož v drobovje. In te pri tem gleda naravnost v oči. Prehodi iz žanra v žanr, iz smeha v grozo, iz vznesenosti v otopelost, iz sreče v žalost imajo tak učinek, ker potekajo v povsem intuitivnem, naravnem ritmu – kot življenje samo. Pod površjem te razburkane igre emocij pa neprestano valovi kritika materialistične moderne družbe, razredne razslojenosti, nepravične porazdeljenosti in brezizhodne ujetosti v sistem.

Bong v ospredje postavi dve družini. Prvo revno, ki se med ščurki plazi v kletnem stanovanju, a je simpatična in iznajdljiva, ter drugo bogato, ki živi v razkošni moderni vili in je prijazna in radodarna, a tudi vase zaverovana, zdolgočasena in naivna. Po spletu naključij bistri sin iz revne družine postane zasebni tutor bogatega dekleta, in ko spozna njeno boleče zaupljivo mamo, splete načrt, kako bi vso družino spravil do kruha. Postopoma se vsi zaposlijo v družini bogatunov in zabava se lahko začne.

Bongova genialnost – poleg popolnega obvladovanja orodij filmske umetnosti in briljantne režije talentirane zasedbe, na čelu z zvezdnikom južnokorejskega filma Kang Ho Songom – je v tem, da pokaže na razlike med družbenimi razredi, a tudi na podobnosti med njimi. Vsi, tako nemarno bogati kot sramotno revni, si želijo enakega udobja, uspeha in blaginje za vse člane družine. Pri tem so iznajdljivi, nasilni in spletkarski, pa tudi ljubeči, naivni in zaupljivi. Ob tem pa vsi drug do drugega gojijo predsodke. Pravzaprav med njimi ni razlik. Servilnost se v trenutku obrne v nasilnost, prikrajšanost v prednost in prepričanost, da ti nekaj pripada. Neenakomerna porazdelitev bogastva v svetu je kot ruleta, odvisna od srečne zvezde, pod katero si rojen – ali pač nisi. Bogati niso nič bolj sposobni od revnih, nič bolj pametni, nič bolj spretni, celo nasprotno. Denar jih naredi nemočne in odvisne od drugih – ki jih inštruirajo, hranijo, prevažajo in zanje opravljajo »umazana« dela. Kdo torej zajeda koga, kdo je pravi parazit?

Bong nakaže razredni boj, pri čemer obstajata samo dva razreda, a je obsojen na propad. Prehod iz kleti v razkošno vilo ni mogoč. Onemogoča ga sistem, ki po čudnem ključu izbira zmagovalce.

Letošnja žirija, ki jo je vodil Mehičan Alejandro González Iñárritu, je spoznala univerzalno sporočilo Džun Ho Bonga in s svojo odločitvijo, da mu kot prvemu južnokorejskemu filmarju podeli najprestižnejšo nagrado festivala, podprla izpiljeno, subtilno, angažirano umetnost, ki si z vsemi (filmskimi) sredstvi prizadeva za dvig globalne socialne zavesti.