Sledljivost je pomemben del kakovosti izdelkov

Ljudje se pogosto niti ne zavedamo, kako zelo pomemben del našega življenja je preskrbovalna veriga. Hrana in številni drugi izdelki, ki jih imamo za samoumevne, morajo nekako priti do nas – bodisi v trgovine bodisi neposredno na dom. V ozadju delujejo kompleksni sistemi in omrežja, ki nas preskrbujejo z dobrinami. Tipična preskrbovalna veriga je sestavljena iz štirih ključnih elementov: proizvodnje oziroma vira, skladišča, logistike in transporta ter trgovine. Zadnji člen verige pa je potrošnik.

Da potrošnik prejme izdelek, vzemimo za primer mleko, se mora na različnih straneh zgoditi vrsta različnih dejavnikov. Začne se že s kravo, ki je travo. Nato stroj kravo pomolze, mleko se iz kmetije prenese v mlekarno, kjer se obdela in na proizvodni liniji zapakira v ustrezno embalažo, opremi z vsemi ključnimi informacijami, preda v transport do trgovine in nato postavi na ustrezno hlajeno polico, s katere ga vzame potrošnik in nese na blagajno, nato pa še v svoj hladilnik.

V praksi ima mleko – vsaj začasno – v »lasti« v povprečju pet podjetij, preden doseže potrošnika. Seveda se na poti od kmetije do potrošnika zgodi vrsta poslovnih dogodkov, katerih sled predstavljajo najrazličnejši podatki in dokumenti – pretežno elektronski. Papirju v preskrbovalni verigi so šteti dnevi, saj se vsi deležniki zavedajo, kako pomembna je hitrost – delati je treba povezano, elektronsko, tako rekoč hipno. Avtomatizacija in digitalizacija procesov sta neusmiljeni in prioriteta vseh deležnikov, tudi kmetije.

»Ljudje sploh ne razmišljajo o tem, od kod je prišlo njihovo mleko. A v ozadju je kopica avtomatiziranih rešitev, ki skrbijo, da je mleko od krave kar se da hitro našlo pot v trgovino in do potrošnika. Če bi vse postopke vmes opravljali ročno, bi moralo mleko imeti 12 mesecev trajanja,« je bil slikovit Andrej Planina, vodja divizije rešitev za preskrbovalne verige v družbi Špica International.
 

Izziv zagotavljanja sledljivosti

Sodobne preskrbovalne verige zagotavljajo sledljivost. Sledljivost – od izvora do potrošnika – je vse pomembnejša, zlasti pri hrani živalskega izvora pa tudi na številnih drugih področjih, na primer vpoklicih ob odkritih napakah sestavnih delov vozil. Sledljivost gradi na povezljivosti, ta pa v širšem okolju lahko predstavlja svojevrsten izziv, saj imajo številna podjetja lasten informacijski sistem in način njegove rabe. Potrebujejo pa povezovalno rešitev, ki upravlja prenos informacij v preskrbovalni verigi. Klasična komunikacija »ena na ena« ne zadošča več, sodobna podjetja, sistemi in celo naprave že obvladajo komunikacijo »večih z večimi«.

»Vsak deležnik, ki sodeluje v preskrbovalni verigi, vsak trenutek javlja informacije, na primer o lokaciji oziroma stanju pošiljke, osrednji sistem pa vsak trenutek ve, kaj se z njo dogaja. Sistemska rešitev je tudi tista, ki potrošnika obvesti o morebitni težavi ali napaki,« pojasnjuje Planina.

Kako naj se torej podjetja v preskrbovalni verigi lotijo povezovanja? Strokovnjaki danes priporočajo uporabo platforme za izmenjavo podatkov o transakcijah – če ta temelji na najnovejših tehnologijah, kakršna je veriženje podatkovnih blokov, še toliko bolje.
 

Standardizacija kot temelj poslovanja

V komunikaciji med ljudmi, sistemi ali stroji je še kako pomembno, da vsi govorijo isti jezik oziroma vsaj pravilno razumejo informacije. Za to skrbijo različni standardi (poslovanja, kakovosti ...). V svetu naraščajočih količin podatkov standardi GS1 podjetjem pomagajo, da obvladajo tisto, kar je zanje resnično pomembno. Standardi predstavljajo skupni jezik za prepoznavanje, zajemanje in izmenjavo podatkov o dobavni oziroma preskrbovalni verigi, pri čemer so pomembne informacije dostopne, natančne in preproste za razumevanje – vsem vpletenim. Ker gre v primeru standardov GS1 za globalno sprejeto rešitev, lahko podjetja, ki imajo vpeljane omenjene standarde, brez večjih težav poslujejo po vsem svetu.

»Povezljivost in povezanost sta prva koraka do inteligentne preskrbovalne verige. Pri čemer velja, da sta njeni kakovost in učinkovitost odvisni od najšibkejšega člena. Če kdo v tej verigi nima ustreznega podatka o mleku, to ohromi celotno verigo,« razlaga Planina.

V preteklosti so si podjetja prizadevala izdelovati lastne rešitve in tako pridobiti konkurenčno prednost, a pristop »narediti vse po svoje« se brez podpore partnerjev in drugih deležnikov v preskrbovalni verigi ni mogel obnesti. Tehnologija veriženja podatkovnih blokov ima velik potencial na tem področju. Tudi slovenska podjetja, na primer Špica in ZZI, sta skupaj razvili rešitev log-chain. Ta odprta digitalna logistična platforma omogoča, da se vanjo vključi sleherni ponudnik pod enakimi pogoji – deli in prejema vse pomembne informacije, pa naj bo to trgovski center BTC, podjetje Ljubljanske mlekarne ali ponudnik logističnih ali transportnih storitev.

»V pametni preskrbovalni verigi informacije potujejo v obe smeri in morajo prehitevati fizični tok. Fizike se ne da prelisičiti, informacije pa lahko pošlješ vnaprej, na primer: tovornjak vozi iz Ljubljane v Maribor dve uri, pri tem pa je skladišče obveščeno o tem, katere izdelke naj pričakuje. Vsake tovrstne informacije podjetjem pomagajo,« dodaja Planina.
 

Umetna pamet se v Sloveniji nima kje učiti

Vključevanje novih tehnologij, predvsem umetne inteligence, v najrazličnejše poslovne rešitve je zadnji krik tehnološke mode. Nanj niso imuni niti logistika, skladiščenje in preskrbovalna veriga. Je pa izzivov v praksi še veliko. Enega največjih osvetli Planina: »Umetna inteligenca se v Sloveniji še nima kje učiti, saj deležniki večinoma skrivajo podatke oziroma jih držijo vsak zase in ne delijo. Preprosto ni (še) zaupanja med ponudniki. Je pa zato potencial na tem področju velik, kar dokazujejo številni projekti v svetu.«

V tehnološko bolj dozorelih preskrbovalnih verigah so vlogo ljudi že zamenjali algoritmi – oni so tisti, ki usmerjajo posamezne dogodke. Ker imajo neprimerno več informacij in popoln pregled nad njimi, ne pošiljajo dveh le do polovice naloženih tovornjakov iz Ljubljane v Maribor.

Tehnološka dozorelost domačih logistov je komaj dobro osvojila glasovno komisioniranje. Tako je v najsodobnejših slovenskih skladiščih računalnik tisti, ki namesto dispečerja govori skladiščnikom. Sinteza in prepoznavanje glasu ter njegova pretvorba v digitalni jezik so toliko napredovali, da lahko skladiščnike usmerja aplikacija, ki nato tudi razume njihove odgovore.

Kljub temu povsem avtomatizirana in robotizirana skladišča v praksi še ne bodo zaživela tako kmalu. Roboti so manj fleksibilni kot ljudje, zato jih v skladiščih še ni veliko. Robotizacija skladišč zahteva precejšnjo fizično prilagoditev skladišč, podjetjem je zato lažje postaviti povsem nova avtomatizirana skladišča.

»Izziv sodobne logistike je to, da se ne da avtomatizirati vsega. Robot obvlada definirane in fiksne stvari, težko pa odpre veliko vrečo in z nje vzame vrečko testenin ali pa razloži paleto najrazličnejših mešanih izdelkov,« praktične izzive robotizacije skladišč povzame Planina.