Ob slovesu prof. dr. Ivana Ribnikarja

Zapustil nas je izjemen profesor ekonomije in financ. O njem smo povsem naravno govorili v superlativih in zanj uporabljali pojem »avtoriteta«. Prof. dr. Ivan Ribnikar je bil namreč v znanstvenih krogih izjemno spoštovana osebnost, posebno zaradi širine in globine njegovega znanja, originalnosti načina analize in sklepov, kar neverjetnega obsega napisanih del in predanosti ekonomski vedi. Enako velja za strokovne kroge in študente, v katerih si je pridobil častno mesto kot izreden predavatelj, učitelj in mentor, pronicljiv analitik, zanesljiv napovedovalec posledic ekonomskih odločitev in odličen svetovalec. Tisti, ki smo imeli priložnost sodelovati z njim, smo bili vedno znova presenečeni nad njegovo daljnovidnostjo, ki jo je črpal iz svojega izredno kompleksnega, vendar pa konsistentnega implicitnega ekonomskega modela, ki ga je s stalnim študijem in analizami vseskozi dograjeval. Pridobil si je takšno zaupanje domače in tuje strokovne javnosti, da je bila večina njegovih predlogov upoštevanih, kar se je s časom izkazalo kot pravilno. Brez dvoma je bilo tako tudi pri njegovem delovanju v svetu Banke Slovenije, saj je le-ta ključno prispevala k ekonomski stabilnosti Slovenije in bistveno povečani trdnosti njenega finančnega sistema.

Glede na izjemen obseg, širino in nekonvencionalnost znanstveno raziskovalnega in strokovnega dela prof. dr. Ivana Ribnikarja je prikazati »veliko sliko« njegovega dela izjemno težka naloga. Sam sem si večkrat pomagal z razdelitvijo na več obdobij, čeprav so pri tem nujne poenostavitve, ki jim pa profesor načeloma ni bil preveč naklonjen. Če kljub temu izluščimo tri obdobja, lahko za vsako obdobje njegovo delo vsebinsko prikažemo kot sledi.

V prvem obdobju od 60-tih do začetka 80-tih let se je posvečal predvsem vprašanjem jugoslovanskega denarnega sistema in politike. Že takrat so njegove razprave, ki so bistveno odstopale od prevladujočih razlag in so bile do njih tudi zelo kritične, vzbujale veliko zanimanja pa tudi odklanjanja. Tako je na primer “obrnil na glavo” razlago, da je bil denarni multiplikator v Jugoslaviji odvisen od obnašanja ekonomskih subjektov in pokazal, da je bil denarni multiplikator odvisen predvsem od denarne politike centralne banke in učinkov ekonomskih transakcij s tujino na količino primarnega denarja.

V drugem obdobju v 80-tih letih se je poglobil v temeljne vzroke za jugoslovansko inflacijo in ekonomsko neučinkovitost ter v iskanje rešitev za te probleme. V svojih razpravah je dokazoval, da je sistem družbene lastnine, ki opredeljuje način financiranja in vladanja podjetjem, v svojem bistvu nestabilen in ekonomsko neučinkovit. Izpostavil je idejo o “mostu” med obstoječim in tržnim ekonomskim sistemom in jo postopno celovito in konsistentno obdelal. Osredotočal se na bistveni področji – sanacijo finančnega sistema (primarno bank) in privatizacijo. Pri tem pa so prve njegove predloge nekateri poimenovali celo “subverzivne”, kot na primer sprejeti predlog uvedbe indeksacije. Dokazoval je, da tedanji ekonomski sistem ni mogel delovati brez prerazdelitev, ki jih je opravljala inflacija. Indeksacija teh prerazdelitev nebi omogočala, zato je njena uvedba privedla do zloma tedanjega družbeno-ekonomskega sistema. Tudi predlog sanacije bančnega sistema je bil kasneje delno sprejet in izpeljan v Sloveniji, Svetovna banka pa ga je promovirala tudi v drugih država na prehodu, ki so ga v različicah tudi sprejele in izvedle. Predlog prof. dr. Ivana Ribnikarja o ustreznem načinu privatizacije pa je doživel najbolj široko razpravo in je bil znan doma in v svetu. Popolnoma nasprotno predlogu “voucherske” privatizacije, je njegov predlog s privatizacijo povezoval ustrezno reševanje štirih bistvenih problemov: vladanja podjetjem, rasti gospodarstva, makroekonomske stabilnosti in stabilnosti pokojninskega sistema.

Tretje izredno plodno obdobje se nanaša na čas od začetka 90-tih let. Rdeča nit tega obdobja je, poleg akademske skrbi za slovenjenje in pojasnjevanje vsebine za nas novih finančnih in ekonomskih izrazov,  razumevanje in reševanje vrste zelo težkih ekonomskih in poslovnih problemov, ki jih je prineslo prehodno obdobje. Gre za izredno široko področje, ki med drugim zajema slovenski način “lastninjenja”, denarno politiko Banke Slovenije, sterilizacijo učinkov deviznih tokov, nadzorno funkcijo Banke Slovenije, pokojninsko reformo, privatizacijo bank in zavarovalnic, indeksacijo, sanacijo bank, obdavčenje finančnega sektorja, vpliv uvedbe evra na slovensko gospodarstvo, prenos denarne oblasti na Evropsko centralno banko, probleme razvoja finančnih trgov v Sloveniji itd. 

Bibliografija prof. dr. Ivana Ribnikarja obsega na stotine enot različnih del. Njegov visok ugled mu je prinesel povabila za sodelovanje pri najpomembnejših odločitvah prehoda v tržno gospodarstvo, za predavanja doma in v tujini, za uredništva mednarodnih znanstvenih in strokovnih revij itd. Bil je član vrste organov, od predsedstva Slovenije, sveta Banke Slovenije, sveta Narodne banke Slovenije (1973-1982), nadzornega sveta Ljubljanske borze in drugih. V prelomnih letih 1987-89 je kot dekan vodil Ekonomsko fakulteto Univerze v Ljubljani in delovno skupino za monetarno-kreditni in bančni sistem Komisije Zveznega izvršnega sveta za reformo gospodarskega sistema, ki je prva začrtala bistvene spremembe v smeri tržne ekonomije (npr. Zakon o podjetjih). Poleg rednih predavanj na Ekonomski fakulteti v Ljubljani je imel številna vabljena predavanja na tujih univerzah, konferencah, simpozijih in drugje.

Prof. dr. Ivan Ribnikar je ena izmed zelo redkih znanih osebnosti, ki je bila sposobna skozi dolgo obdobje dajati pravilne odgovore na najbolj kompleksna ekonomska vprašanja (monetarna, privatizacijska, vprašanja vladanja podjetjem ipd.) pa tudi ožja vprašanja finančnih institucij in podjetij.

Zelo ga bomo pogrešali.