Kako so slovenske vlade zgrešile pri vodenju države

Ljubljana – Slovenija je bila konec leta 2016 na 83 odstotkih razvitosti Evropske unije oziroma na isti ravni kot leta 2003. Za njo je torej izgubljeno poldrugo desetletje. Desni vladi sta vodili neprimerno ekonomsko politiko, leva koalicija pa ni bila uspešna pri izvedbi potrebnih protikriznih ukrepov, sta dve od ugotovitev analize ekonomskih politik slovenskih vlad od leta 2000, ki jo je napravil ekonomist Dušan Mramor, nekdanji dvakratni finančni minister.

Slovenija je bila leta 2000 na 80 odstotkih bruto domačega proizvoda na prebivalca Evropske unije (EU28) oziroma na 18. mestu med osemindvajseterico. Leta 2008 je po Mramorjevih besedah s pregretim gospodarstvom dosegla vrh z 90 odstotki, nato do leta 2013 zgrmela na 81 odstotkov, po zadnjih dostopnih podatkih pa je leta 2016 dosegala 83 odstotkov. To nas uvršča na 16. mesto med vsemi državami ter za Malto in Češko med novimi članicami.

»Splošna slika je precej slaba. Države, s katerimi smo vstopali v Evropsko unijo, so nas dohitevale in Češka tudi prehitela. To je za Slovenijo, ki je bila daleč pred vsemi tranzicijskimi državami, katastrofalen rezultat,« opozarja Mramor. Slovenski realni BDP je od leta 2000 do lani zrasel za dobrih 40 odstotkov, medtem ko sta gospodarstvi Slovaške in Litve poskočili za skoraj 100 odstotkov, Latvije in Poljske za dobrih 80 odstotkov, Estonije in Malte za nekaj odstotnih točk manj in tako naprej. Med državami, ki so v EU vstopile leta 2004, ima podobno rast kot Slovenija le Madžarska, ciprsko gospodarstvo pa je zraslo še za deset odstotnih točk manj.
 

Od Drnovška do Cerarja

Profesor na ljubljanski ekonomski fakulteti Dušan Mramor je vzroke za »katastrofalen rezultat« iskal v analizi ekonomskih politik slovenskih vlad od leta 2000 do danes. Analiziral je delo vlad Janeza Drnovška in Toneta Ropa (2000–2004), Janeza Janše (2004–2008), Boruta Pahorja (2008–2012), druge Janševe vlade (2012–2013), vlade Alenke Bratušek (2013–2014) ter mandata Mira Cerarja (2014–2018). V dveh od naštetih vlad je bil tudi sam minister za finance, in sicer v Ropovi vladi ter v prvi polovici Cerarjevega predsedovanja.

Slovenija se je med letoma 2000 in 2004 pripravljala na vstop v Evropsko in denarno unijo. Ključen cilj je bila makroekonomska stabilnost za vzdržno gospodarsko rast, pove Mramor. Z usklajeno denarno in fiskalno proticiklično politiko je prva od novih članic izpolnila pogoje za vstop v »čakalnico za evro« (ERM2) glede inflacije, obrestnih mer, javnega dolga in proračunskega primanjkljaja. »Pri tem smo upoštevali načelo, da se posameznih ravnovesij ne dosega na račun neravnovesij drugje,« doda. Medtem ko je bila leta 2004 gospodarska rast v območju evra 2,3-odstotna, je bila v Sloveniji 4,4-odstotna. Država je zadostila maastrichtskim kriterijem tudi s približno polovico manjšim javnofinančnim primanjkljajem in javnim dolgom od EU.

Prva Janševa vlada je opustila načelo stabilnosti in vodila povsem neprimerno politiko z ljudem všečnimi ukrepi, je kritičen Mramor: »Ko je bilo gospodarstvo zahodnih držav pregreto, je z izrazito prociklično ekonomsko politiko – na primer s povečanjem javnih izdatkov, znižanjem davkov in zadolževanjem v tujini – gospodarstvo še dodatno pregrevala.« Plače javnega sektorja so v dveh letih zrasle za 17 odstotkov, zaradi znižanja davkov pa se je v javno blagajno nateklo za 2,5 odstotka BDP manj prilivov. Leta 2005 sta se začela hitro povečevati strukturni javnofinančni primanjkljaj in zmanjševati konkurenčnost Slovenije, na kar sta vplivali tako visoka inflacija kot tudi, zaradi čezmernega višanja plač, do štirikrat višja nominalna rast stroškov dela na enoto v Sloveniji kot v EU. Povečala se je zadolžitev do tujine; bruto dolg Slovenije do tujine se je kot delež v BDP v teh štirih letih podvojil na 105 odstotkov. Tako je bila visoka gospodarska rast le navidezna, spodbujena s fiskalnimi spodbudami, torej prevelikimi javnimi izdatki in prenizkimi javnimi prihodki. Ocena dejanske rasti je 1,2-odstotna, račun pa je bil plačan v krizi, poudarja sogovornik.


 

Visok račun tudi zaradi prepozne sanacije bank

Leta 2008 se je v ZDA s padcem banke Lehman Brothers začela svetovna finančna in gospodarska kriza, v Sloveniji pa je mandat začela vlada Boruta Pahorja. Vendar ta nekaterih ključnih ukrepov ni izpeljala, ker v koaliciji in vladi zaradi različnih mnenj niso dosegli dogovora ter zaradi nestrinjanj med ključnimi institucijami, kot sta bila finančno ministrstvo Franca Križaniča in Banka Slovenije Marka Kranjca. Poleg tega je opozicija z referendumi blokirala sprejetje pokojninske reforme in reforme trga dela. Pri tem ji je pomagalo ustavno sodišče, ki je dovolilo referendum o pokojninski reformi, spominja Mramor.

Dokapitalizacija bank pa je bila najprej premajhna in potem prepozna; medtem ko so druge evropske države reševale banke med letoma 2009 in 2010, jih je Slovenija štiri leta kasneje. »Če bi se prej odzvali, bi sprostili kreditni trg, da bi spet začel delovati, in podjetja bi imela povsem druge možnosti za poslovanje,« pravi Mramor. Poleg tega bi se s hitrejšo dokapitalizacijo izognili kasnejšim evropskim pravilom, katerih posledica je bil izbris delnic in podrejenih obveznic, država pa se je morala zavezati k prodaji bank.


 

Zaviranje gospodarstva v krizi

Tako kot prva je tudi druga Janševa vlada delala ravno obratno, kot bi morala. Če je v prvem mandatu še dodatno segrevala že pregreto gospodarstvo, je v drugem dodatno zavirala gospodarstvo v krizi, je prepričan Mramor: »Med krizo bi potrebovali večje domače povpraševanje, da bi lahko podjetja normalno poslovala, vendar je ta vlada strogo varčevala. Zato se je zmanjšala gospodarska aktivnost in v enem letu povečalo število brezposelnih za 28 odstotkov.« Zgodil se je največji padec zaupanja potrošnikov in njihove porabe, zaupanje v industriji je bilo edinkrat manjše kot v povprečju EU, izjave predsednika vlade in finančnega ministra o nujnosti trojke pa so dodatno prispevale k izgubi zaupanja med vlagatelji, dvigom obresti in s tem dražjemu zadolževanju ter v veliki meri izgubi možnosti financiranja na finančnih trgih. V tem času pa sta bili po padcu na referendumih v prejšnjem mandatu sprejeti reforma trga dela in pokojninska reforma ter ustanovljena SDH in DUTB.

»Nismo potrebovali trojke, so nas pa s temi izjavami porinili v položaj, v katerem smo imeli zelo malo pogajalskih adutov za preprečitev trojke. Brez dvoma so bili v Evropi interesi po vstopu trojke in po naših glavnih strateških podjetjih, kot je Luka Koper. Grčija je morala ustanoviti privatizacijski sklad – Nemcem so za le milijardo evrov prodali 14 letališč,« pravi Mramor. Po njegovih besedah je finančnemu ministru Urošu Čuferju z zadolžitvijo v ameriških dolarjih uspelo zagotoviti dostop do financiranja, s čimer se je Slovenija izognila trojki. Med vlado Alenke Bratušek je bila med drugim izpeljana še dokapitalizacija največjih bank, DUTB je postala operativna, začelo se je prestrukturiranje podjetij in večje črpanje evropskih sredstev. S tem je prišel tudi gospodarski preobrat.

Pritisk evropske komisije in investitorjev se je nadaljeval tudi v Cerarjevi vladi. A Sloveniji je uspelo uveljaviti obratno ekonomsko politiko, kot so jo zahtevali. V Sloveniji je predvsem primanjkovalo domačega povpraševanja za rast neizvoznega sektorja. Zato se je javnofinančna konsolidacija nadaljevala brez zniževanja izdatkov, ampak z gospodarsko rastjo. »Potrebna je bila rast za dosego stabilnosti,« načelo te ekonomske politike opisuje Mramor.

Cerarjeva vlada končuje mandat s petodstotno gospodarsko rastjo, brezposelnost se zmanjšuje, zaupanje potrošnikov je večje kot leta 2008, obrestne mere na državne obveznice so lani padle pod evrsko povprečje, bruto dolg Slovenije do tujine se je od leta 2014 zmanjšal s 120 na sto odstotkov BDP, Slovenija ima izravnan proračun, medtem ko imajo države EU v povprečju še vedno primanjkljaj. Tudi delež v evropskem BDP na prebivalca se je ustalil na 83 odstotkov, za leto 2017 pa lahko, ko bodo izračuni narejeni, pričakujemo povišanje zaradi daleč nadpovprečne gospodarske rasti, pravi Mramor. Evropska komisija je prejšnji teden kljub temu Slovenijo pozvala k omejevanju javnih izdatkov in strukturnim reformam. Mramor poudarja, da morajo te biti usmerjene v gospodarsko rast.
 

Ukrepi za poslabšanje gospodarskih razmer

Med mandatom prihodnje vlade, če bo zdržala štiri leta, se bodo svetovne gospodarske razmere najverjetneje poslabšale, pravi Dušan Mramor. V Banki Slovenije, denimo, že opažajo znamenja umirjanja rasti tujega povpraševanja: »Svetovna gospodarska rast kaže znamenja umirjanja. Ocene nemškega inštituta IFO nakazujejo zmanjšan optimizem glede prihodnje svetovne gospodarske rasti, saj je tveganje negativnih učinkov protekcionizma precejšnje. V letošnjem prvem četrtletju se je nekoliko upočasnila gospodarska rast v evrskem območju, ustavilo se je tudi poviševanje napovedi letošnje gospodarske rasti za glavne trgovinske partnerice Slovenije.« Tudi v Sloveniji se je gospodarska rast v prvem četrtletju nekoliko upočasnila, a ostala precej močnejša kot v evrskem območju, dodajajo v centralni banki. Urad za makroekonomske analize in razvoj (Umar) za letos napoveduje 5,1-odstotno gospodarsko rast, v letih 2019 in 2020 pa umiritev na 3,8- oziroma 3,2-odstotno.

»Zaradi pričakovanega poslabšanja gospodarskih razmer vse predvolilne obljube niso skladne z realnimi pričakovanji. Ne vidim ukrepov, ki bi bili usmerjeni v povečanje BDP. Zagotovo so potrebni tudi tisti ukrepi, ki jih je težko narediti, ne samo tisti, ki jih radi slišijo volivci,« poudarja Mramor.

Po njegovih besedah so potrebne reforme, ki bi vplivale na povečevanje števila zaposlenih prebivalcev, kar bo pripomoglo k višji gospodarski rasti. Spomnimo tudi na Umarjeva opozorila, da bo na prihodnjo dinamiko gospodarske rasti vplivalo tudi zagotavljanje usposobljene delovne sile, saj imajo podjetja ob zmanjševanju brezposelnosti vse večje težave s pridobivanjem kadra.

Mramor vidi rešitve v podaljšanju delovne dobe zaradi daljšanja življenjske dobe, prevetritvi aktivne politike zaposlovanja za usposabljanje dolgotrajno brezposelnih, starih nad 55 let, povečanju pritoka tuje delovne sile ter bistvenem skrajšanju povprečnega časa študija za zgodnejše zaposlovanje: »Z reformo visokega šolstva je treba ne le skrajšati povprečni čas študija, ampak ga tudi narediti bolj učinkovitega, da bodo mladi na trg dela prišli z več znanja.«

Kot potrebne ukrepe za dvig rasti BDP med drugim našteva še vlaganja v raziskave in razvoj ter visoko šolstvo za povečanje dodane vrednosti slovenskega izvoza in celotnega gospodarstva, vlaganje v infrastrukturo z višjim multiplikatorjem BDP, denimo v hidroelektrarne na Savi, in stalno delo za odpravljanje administrativnih ovir. Zagovarja tudi prestrukturiranje davkov, in sicer večjo obremenitev premoženja in razbremenitev dela, pri čemer se skupna davčna obremenitev ne bi spremenila.