Enakost in blaginja, zavist in pohlep

Pustimo ob strani akademske dileme, ali je Ginijev koeficient morda premalo natančna mera družbene (ne)enakosti, in si oglejmo, v kakšni družbi smo.

Ob nordijskih državah (Švedska, Norveška, Danska, Islandija, Finska) ima nižji Ginijev koeficient med razvitimi in srednje razvitimi državami še Češka. Recimo, da gre za skupnosti, v katerih pri distribuciji bogastva ne nastajajo ekscesne razlike. To bi navajalo na misel, da smo se znašli v kar dobri družbi. A pri vprašanjih družbene (ne)enakosti zadeve niso enoznačne.
Zagovorniki družbene neenakosti izhajajo iz načela, da je prav, če imajo tisti, ki so bolj produktivni, bolj inovativni, bolj sposobni, več. Tekma naj bi bila gonilna sila razvoja, povečevanja blaginje, in logično se zdi, da zmagovalci športne tekme dobijo kolajne, zmagovalci gospodarske tekme pa večje premoženje.

Vendar ima ta logika svoje omejitve. Gospodarska tekma ne temelji nujno na družbenem fair playu. Morda imajo na startu nekateri neulovljivo prednost. Morda so sodniki pristranski. Stanje, ko ima nekaj deset prebivalcev planeta večje premoženje od revne polovice človeštva, je v resnici nevzdržno. Nima zveze s sposobnostjo, produktivnostjo in inovativnostjo. Nevzdržno ni le zaradi tveganja, da se bodo družbeni boji zaostrili. Nevzdržno je tudi zato, ker sodobna ekonomija klecne, če ni dovolj ljudi, ki bi povpraševali po blagu. Ni naključje, da se v nordijskih državah Ginijev koeficient zadnja leta znižuje, kar pomeni, da se na severu družbena neenakost manjša.

Zdi se, da so nordijske države našle odgovor na vprašanje, kako loviti ravnotežje med povečevanjem blaginje in preprečevanjem pretirane neenakosti. Je Slovenija del istega paketa? Na deklarativni ravni bi držalo, da nordijske države jemljemo kot svetilnik, ki nam kaže pot. Vendar je vrednostno ozadje nordijskih držav in Slovenije drugačno. Če je protestantska (delovna) etika ključna gonilna sila nordijskega razvoja, je hrvaški sociolog Josip Županov leta 1983 v knjigi Marginalije o družbeni krizi ugotavljal, da je v tedanji Jugoslaviji prevladoval tako imenovani egalitarni sindrom. Za tega so bili značilni antiintelektualizem, antiprofesionalizem, odpor do podjetništva, strah pred zasebno gospodarsko pobudo, naklonjenost do uravnilovke.

Pri opisu egalitarnega sindroma pa je ključnega pomena antropološko ozadje te mešanice vrednot. Antropološko ozadje temelji na razumevanju, da je količina dobrin v svetu vnaprej dana. Če ima nekdo več, to hkrati pomeni, da ima nekdo drug zato manj. Ker so dobrine vnaprej dane, gre le za vprašanje, kako bodo razdeljene. Hajduki, ki jemljejo bogatim, da bi se sami izkopali iz siromaštva, so v krajih s takšnim antropološkim ozadjem pozitivne osebnosti, saj zagotavljajo pravičnejšo delitev dobrin. Županov je vedel, o čem piše – rojen je bil na Šolti, dalmatinskem otoku, kjer v trajektnem pristanišču človek najprej naleti na napis Torcida; Torcida so najbolj zvesti navijači nogometnega kluba Hajduk.

Antropološko dojemanje, da je količina dobrin vnaprej dana, seveda zanemarja dejstvo, da so dobrine v resnici proizvedene; ni nam jih dala višja sila, pač pa produkcija. Vrednostni sklopi, o katerih je pisal Dalmatinec Županov – antiintelektualizem, antiprofesionalizem, odpor do podjetništva, odpor do nagrajevanja najboljših, čaščenje hajdukov – se v podalpskem svetu prepletajo še s čaščenjem rokovnjačev in predvsem s pregovorno zavistjo.

Ko gre za vprašanja blaginje in enakosti, posredno trčimo ob dva arhetipska fenomena; oba sta zapisana med naglavne grehe. Prvi je pohlep, drugi je zavist. Če na pohlep gledamo skrajno dobronamerno, lahko rečemo, da pohlep vendarle pozitivno deluje na sproščanje ustvarjalnih potencialov človeka. Če na zavist gledamo skrajno dobronamerno, lahko rečemo, da zavist preprečuje ekscesno neenakost.

A obstajajo dobri razlogi, da sta tako zavist kot pohlep postavljena ob bok požrešnosti, lenobi, napuhu, pohoti in jezi. Država, ki ji je mar za blaginjo prebivalstva, zamejuje pohlep. Vendar hkrati z instrumenti, ki so ji na voljo, zamejuje tudi zavist. Če ne drugače, s spodbujanjem mentalitete, da je ustvarjanje novih dobrin nekaj pozitivnega.

Drži, s pohlepom imamo nekaj težav. A v podalpskem svetu imamo več težav z zavistjo. Zato bi morali opustiti pregovor: Naj sosedu krava crkne. Vsem bo bolje, če bo imel sosed tri krave, ker bodo mlečni izdelki cenejši in bomo sosedu s tremi kravami morda tudi sami lahko kaj prodali.