Stari oče je vedno govoril: Slovenec in Hrvat – bratu brat

Staragara velja za eno najbolj uveljavljenih produkcijskih hiš v Sloveniji, po uspehu svojih prvih filmov sta jo leta 2003 ustanovila Janez Burger in Jan Cvitkovič, še vedno dva od njenih glavnih avtorjev. Miha Černec, letnik 1975, ki se je že v času študija slovanskih jezikov in književnosti vključeval v svet filmske produkcije, se jim je pridružil leta 2007. Ko je leta 2011 Jožko Rutar odšel na Slovenski filmski center, ga je nasledil na producentskem mestu in na njem ostal vse do danes.

Ko sta Burger in Cvitkovič ustanovila Starogaro, je bila to produkcijska hiša za njune filme (Odgrobadogroba [2005], Circus Fantasticus [2010], Arheo [2012]), a »če smo hoteli vzpostaviti resno hišo, jo je bilo treba odpreti še za druge režiserje, predvsem pa nadaljevati osnovno vizijo Staregare, ki je bila kakovosten mednarodno prepoznaven film umetniškega žanra, torej arthouse film«. Veliko prelomnico Černec postavlja v leti 2016–2017, »ko so bile uvedene t. i. spodbude za tuje koprodukcije, Staragara pa se je takrat začela ukvarjati s servisno produkcijo«.

Takrat so v okviru velike serije, ki se je producirala za RAI, sodelovali tudi z Gabrielom Salvatoresom, režiserjem filma Mediteraneo (1991), ki je leta 1992 prejel oskarja za najboljši tujejezični film: z njim so v Sloveniji snemali dve veliki produkciji. A najbolj stalno mednarodno sodelovanje poteka s hrvaško produkcijsko hišo Propeler film, ki jo vodita Boris in Lana Matić.

Slovenska produkcijska hiša Staragara in hrvaški Propeler film sodelujeta tudi pri snemanju filma Hotel Alkohol, ki ga režira Jan Cvitkovič. Foto Sandi Petric

Posel in prijateljstvo

Boris Matić, sicer tudi direktor Zagrebškega filmskega festivala in ustanovitelj Motovunskega filmskega festivala, s Starogaro sodeluje že vse od njenih začetkov, saj je bil koproducent pri njenem prvem filmu, sicer drugem celovečercu Jana Cvitkoviča, Odgrobadogroba. To je bila tudi za Matića prva mednarodna koprodukcija in po dvajsetih letih je še vedno tesen sodelavec, saj je bil koproducent pri novem filmu Janeza Burgerja Opazovanje (2023), prav tako pa sodeluje pri novem celovečernem filmu Jana Cvitkoviča Hotel Alkohol, ki je v fazi produkcije. »Z Borisom Matićem sem zagotovo vzpostavil najboljše odnose, prijatelji smo tudi zasebno, skratka, sva si blizu, izmenjujeva si izkušnje, z njim sem stalno v stiku, če je kaj novega, skupaj tudi spremljava kinematografijo … To je eno tako prijateljstvo, ki se je porodilo v firmi, ampak smo ga potem še razvili,« pove Černec.

Sodelovanje z različnimi koproducenti je za slovenske produkcijske hiše pravzaprav sistemska nuja. Ko namreč kandidirajo za financiranje filmov na Slovenskem filmskem centru, ta ne pokrije celotnih stroškov realizacije celovečerca, ampak financiranje variira med 50 in 80 odstotki načrtovanega proračuna. Čeprav je Propeler film eden od stalnih sodelavcev, Staragara seveda sodeluje tudi z drugimi hrvaškimi produkcijskimi hišami, ki – podobno kot slovenske na Slovenskem filmskem centru – za financiranje kandidirajo pri HAVC-u, Hrvaškem avdiovizualnem centru.

»Ena od opcij so televizije, ki jih poskušamo pritegniti v fazi financiranja, za kakšno sponzorstvo v smislu oglaševanja in zasebnih investicij pa je območje nekdanje Jugoslavije absolutno premajhno,« pravi Miha Černec. Foto Voranc Vogel

Hrvaška in Slovenija sta prepleteni gospodarsko, politično, kulturno, Černec pa je na južno sosedo vezan tudi z družino: »Moj stari oče in stara mama sta iz Brežic, stari oče je bil zobozdravnik in zdravnik. Stara mama mi je govorila, da so v Zagreb hodili k zobotehniku po protetiko, potem pa šli še v opero. Bili so skratka bolj vezani na Zagreb kot Ljubljano, kamor so šli samo dvakrat na leto. Stari oče je vedno govoril: Slovenec in Hrvat – bratu brat. Ta povezanost je moja dediščina.« Seveda pa ne gre le za povezanost s Hrvaško, ampak seže širše. »Stari oče je bil velik slovanofil, kar sem podedoval tudi sam. V času študija sem veliko časa preživel v stari Slovanski knjižnici v Mestnem muzeju, ki jo je ustanovil še nekdanji ljubljanski župan Ivan Hribar. Bolj kot recimo francosko sem oboževal rusko književnost, tudi ruski film, ki ga v zahodni Evropi premalo poznamo.« Tako Černec tudi danes vneto spremlja, kaj se dogaja na filmskem področju nekdanje skupne države.

Film kot spodbuda gospodarstvu

Slovenijo in Hrvaško – kot rečeno – družijo tudi gospodarske vezi, njuna skupna blagovna menjava je v preteklem letu dosegla dobrih sedem milijard evrov; Hrvaška je bila v tem pogledu šesta najpomembnejša trgovinska partnerica Slovenije. Slovenija na Hrvaško izvaža predvsem industrijske izdelke, medtem ko Hrvaška ustvarja presežek na področju storitvenih dejavnosti, ki so v veliki meri vezane na turizem. Slovenci so namreč za Nemci drugi najpogostejši obiskovalci Hrvaške, ki so v letu 2023 ustvarili 10,1 milijona prenočitev. Pri spodbujanju gospodarstva imajo svojo vlogo tudi filmski centri: HAVC recimo tovrstno povezovanje podpira s 25-odstotnim povračilom, če se denar, s katerim financirajo določeno koprodukcijo, porabi na Hrvaškem, in z dodatnimi petimi odstotki, če se porabi v podrazvitih regijah. »Podoben sistem imamo tudi pri nas: slovenski denar se porabi za ljudi, ki so zaposleni tu oz. imajo odprt račun v Sloveniji,« razloži Černec in doda: »A obstaja določena omejitev: na Hrvaškem moraš porabiti najmanj 370.000 evrov, da dobiš teh 25 odstotkov. Ko smo na Hrvaškem snemali Jezdeca (2022), niti nismo mogli zaprositi za ta sredstva, ker smo že od samega SFC dobili le 300.000 evrov.«

Boris Matić s slovensko produkcijsko hišo Staragara sodeluje že skoraj polnih 20 let. Foto Marko Todorov/Cropix

Film Jezdeca režiserja mlajše generacije Dominika Menceja se dogaja na Hrvaškem, konča pa se v Međugorju. Menda prav zaradi Međugorja so po Černečevih besedah projekt prvi podprli v Bosni in Hercegovini, medtem ko so od Hrvaške dobili sredstva čisto na koncu, za postprodukcijo, čeprav so tam snemali. A kljub temu poudarja pomen produkcijske hiše Antitalent, ki je pri filmu sodelovala kot koproducent, in producenta Danijela Peka: »Z Danijelom Pekom sva se pred leti srečala v Berlinu na nekem sestanku, kjer je predstavljal projekt Starec in štorklja, ki je bil meni strašno všeč. Kadar se pogovarjam s producenti iz različnih držav, damo na mizo več projektov in vzpostavimo povezave glede na zanimanje. Njihov prispevek pri Jezdecih je bil izdaten, ker za tako majhna sredstva to ni bil preprost film. Bili smo precej romantični, a se je končalo brez večjih izgub.«

Film kot industrija

Glede na živahno trgovsko izmenjavo, ki poteka med Slovenijo in Hrvaško, in mnoge vezi, ki jih je Černec spletel med svojim večdesetletnim delovanjem v filmski produkciji, se zastavlja tudi vprašanje možnosti javno-zasebnih partnerstev. A glede tega v kontekstu nekdanje skupne države ni tako optimističen: »Ena od opcij so televizije, ki jih poskušamo pritegniti v fazi financiranja, za kakšno sponzorstvo v smislu oglaševanja in zasebnih investicij pa je območje nekdanje Jugoslavije absolutno premajhno. Kar je v Italiji, kjer delam, sicer praksa. Ljudje, ki imajo v kakršnikoli obliki denar, ga vlagajo naprej v film.«

Pri tem lahko opazimo, da se film pri nas še vedno ni razvil kot industrija in da je »javna skrivnost«, da v Sloveniji tako rekoč nimamo žanrskega filma (v svoji več kot tridesetletni zgodovini smo recimo posneli tri grozljivke). Zdi se, da je to povezano z dojemanjem filma predvsem v smislu umetniškega filma, kar navsezadnje kaže tudi to, da sta režiser in scenarist pogosto ista oseba, kar naj bi filmu dalo pečat avtorstva. »Problem je, da nas slovensko ministrstvo za gospodarstvo ne priznava kot branže. Umetniški film je stvar desetih odstotkov, drugo spada pod zabavno industrijo: večina serij, Netflixove romantične komedije … To niso umetniški filmi. Odziv našega ministrstva za gospodarstvo je: 'Kaj bodo ti umetniki …' Ampak tu se obračajo milijoni! Italija tej industriji nameni milijardo in pol evrov na leto. V Italiji so Netflix, Amazon, RAI, finančne spodbude za tuje naložbe pa spadajo pod ministrstvo za gospodarstvo. Problem je tudi, ker pri nas v času kriz, kot so bile poplave, financiranje ponikne, potem pa se spet obnovi, a tuji investitorji iščejo stabilno okolje in takšne fluktuacije jih zgolj odvračajo. Razviti se mora razumevanje, da je filmska industrija tudi posel. Če hoče ministrstvo za kulturo skrbeti za razvoj slovenskega filma, ima že s tem dovolj dela, ekonomsko panogo pa bi morali prepustiti drugim. To bi bilo lahko super sodelovanje med dvema ministrstvoma in Slovenskim filmskim centrom, pa se ne zgodi nič.«

Lana Matić je tudi producentka Zagreb Film Festivala. Foto Željko Puhovski/Cropix

V tem smislu Černec opozarja tudi na načine, kako privabiti tuji kapital v Slovenijo prek filmske industrije. Kot primer spet navede Hrvaško: »Ko smo snemali Jezdeca ali ko smo na Pagu snemali za Salvatoresa, so nas peljali na oglede lokacij. In sem videl, da prepoznavajo Pag kot otok, za katerega je zanimanje, in da se tam veliko snema. Hrvati so pri tem precej boljši: v Istri, Zadru, na Reki imajo filmske komisije, ki razpolagajo z lokacijami in dovoljenji in ki te lahko z nekimi lokacijami tudi povežejo. Enako sodelujem s Trstom: pošljem jim povpraševanje in mi odgovorijo z raznimi lokacijami. Treba bi bilo samo prekopirati dobre prakse, mi pa se preveč intelektualno naprezamo, da bi izumili nekaj novega.«

Tako se zdi, da je film področje, ki ga v smislu gospodarske panoge oz. industrije pri nas še čaka pravi razvoj. Čeprav je produciral filme, ki so potovali po uglednih mednarodnih festivalih, namenjenih umetniškemu filmu, od Cannesa do Locarna, od Benetk do Varšave, od Trsta do Pulja, od Talina do Amsterdama, Černec poudarja, da je za razvoj celotnega filmskega področja potreben tudi razvoj komercialnega filma; film kot umetnost in film kot gospodarska dejavnost.