Družita nas zgodovina in gospodarstvo

Zgodilo se je lani nekako v tem času. Dve največji založniški hiši v Sloveniji in na Hrvaškem, Delo in Hanza Media, sta se prvič v njunem obstoju odločili izdati skupni poslovni magazin. Ne le zato, ker smo združeni močnejši, boljši, pač pa, ker smo edinole tako lahko uspešnejši, konkurenčnejši. Kar je tudi edini učinkovit odgovor na nenehno in vztrajno padanje tiskanih naklad tako dnevnega kot periodičnega časopisja. Ne le v Sloveniji in na Hrvaškem, tako je povsod po svetu. Prihodnost je digitalna, vonj sveže potiskanega časopisnega papirja počasi izginja. Premiernemu Next Businessu sem takrat v popotnico med drugim zapisal: »Hvala vsem, ki ste verjeli v ta projekt! Zagotavljam, da ni zadnji. Je šele začetek. Led je namreč prebit.«

Res je. Sredi zime, bil je prestopni 29. februar, smo na ogled in v branje ponudili še revijo Like, ki je na 236 straneh razgrnila vse, kar sta lepega, prijetnega, gastronomskega, enološkega in turističnega tisti hip premogli dve sosedi. No, ne čisto vsega. Kar nekaj tega smo prihranili še za nadaljevanje, ob izteku zime v letu 2025 bo projekt Dela in Jutarnjega lista doživel svoje novo poglavje. Utegne biti, da bo tisti Like znova zgodovinski, spogledujemo se s še enim trgom, kar bi bilo spet nekaj, česar tukajšnji žurnalizem še ni doživel. A o tem kaj več kdaj drugič.

Next Business  je novih 188 strani potrditev, kako in koliko usodni sta si dve sosednji državi. V vsem. Naša poslovna revija je nov dokaz, da sosedov ne moreš ne izbirati ne zamenjati. Slovenci in Hrvati smo si usojeni, mejo ali nemejo si bomo delili na vekomaj. Ali kot je na zadnjem skupnem poslovnem dogodku na temo kapitalskih trgov v zagrebškem hotelu Esplanade dejal predsednik uprave Nove Ljubljanske banke Blaž Brodnjak: »Dva sosedska naroda smo, ki nikoli nista streljala drug na drugega.« Za te prostore in čase, ki smo jih preživljali, prekleto pomenljiva in zgovorna izjava.

Novinarji obeh medijskih hiš zgolj kažemo, koliko možnosti za sodelovanje je na obeh trgih, le skupna pot, utrjena s spoštovanjem vzajemnosti, temeljnih vrednot in dobrih poslovnih praks, je tista, ki dokazano prinaša rezultate. Takšnih zgledov je še vedno premalo. Kajti Slovenijo in Hrvaško družijo zgodovina, ljudje, vezi, ki so se pletle in spletle skozi stoletja. Četudi sem ne tako dolgo nazaj v enem od hrvaških časopisov denimo prebiral, da so naši južni sosedje eno najstarejših evropskih ljudstev ter da so po genih najbližje Nemcem in Laponcem. Da torej sploh niso slovanskih korenin. A to so bile besede politika. Ker je pač politika tista, v kateri je mogoče prav vse, le politik lahko trdi, da so ena ljudstva boljša od drugih, določa jim celo genom. Sam bi rekel, da se v ljudeh tostran in onstran Kolpe in Sotle pretaka slovanska kri. Vsaj večinsko. Da smo si še vedno bratje. Ali vsaj eks bratje. Da se torej prekleto dobro poznamo. Kar za tkanje poslovnih odnosov sploh ni slabo. Nasprotno.

Poslovna revija, ki smo jo znova brezplačno priložili v celotno naklado Dela in Jutarnjega lista – naši južni sosedje v hrvaškem jeziku, mi v slovenskem –, tako prinaša 188 strani novih spoznanj, kako nas poleg zgodovine in ljudi druži še veliko več. Gospodarstvo.

To poganja energija, projekcije celo kažejo, da se bo poraba električne energije v Sloveniji do sredine stoletja podvojila. Danes zato razglabljamo o usodi jedrske elektrarne v Krškem, njen drugi blok lahko postane največja borzna družba. Ali se bo to zgodilo, ne ve nihče, neznank je preveč. Na prvo bo odgovoril referendum, ki ga je Slovenija razpisala za 24. november, z njim bo politika dobila dovoljenje ali prepoved za nadaljevanje projekta, ki naj bi bil dokončan šele čez dve desetletji. V igri je vsaj deset milijard evrov. Bo pri morebitni gradnji drugega bloka sodelovala tudi Hrvaška? Dejstvo je, da razpršeno lastništvo zmanjšuje tveganja. Če bo tako, se bo vrednost gospodarskega sodelovanja med državama znatno povečala, lani je skupna blagovna menjava denimo znašala debelih sedem milijard evrov. Hrvaška je bila šesta najpomembnejša partnerica Slovenije. Državi zgledno sodelujeta tudi na kulturnem in športnem področju.

Danes tako pišemo o zgodbi nogometnega kluba Olimpija, ki ga vodi in upravlja hrvaški dvojec z nemškima partnerjema, vsako leto pa klubu zagotovijo med pet in šest milijonov evrov. Le v primerjavo: letni proračun zagrebškega Dinama sega do 60 milijonov evrov. Kako posluje slovenski Petrol na Hrvaškem, razkriva Ante Mandić, predsednik uprave zagrebškega podjetja. Zanimiva je njegova izjava, da hrvaška vlada razume njihov položaj in jim je zato uspelo doseči dogovore, ki omogočajo normalen razvoj podjetja. Za Slovenijo tega ne bi mogli reči. Ante Mandić: »Premija na gorivo se razlikuje za 50 odstotkov. Na Hrvaškem imamo 15,4 centa premije na liter (marže, op. p.) prodanega goriva, medtem ko je v Sloveniji približno 10 centov na liter. Razlika ni majhna.« Res ni.

Še veliko zanimivega, nemara tudi poučnega prinaša tokratno listanje revije. In če bomo koga med tem opravilom zdramili, mu nastavili ogledalo, ga dodatno motivirali, mu nemara pokazali pot ali ga celo ujezili, smo dosegli svoj, naš, skupni cilj. Če verjamete ali ne, nekaj malega smo celo zaslužni, da se NLB počasi vrača na hrvaški trg. Poglavje o svobodnem gibanju kapitala le ni zgolj leporečno sosledje besed.