Slovenci ljubijo jug

Tako na počez se v enem četrtletju na vsaj eno turistično potovanje odpravi kakih 800.000 Slovencev. Ali 45 odstotkov prebivalcev, starih najmanj 15 let. Tako pravi statistični urad, ki dodaja, da je bila pri zasebnih potovanjih v tujino cilj polovice popotnikov Hrvaška, vse pogosteje pa se na tem zemljevidu izpisuje tudi Srbija. Takoj za Italijo, Bosno in Avstrijo.

Potrditev, da smo s pričujočo revijo, ki je edinstven medijski projekt treh največjih založniških hiš Slovenije, Hrvaške in Srbije – torej ljubljanskega Dela, zagrebške Hanza Medie in beograjskega Blica –, zadeli žebljico na glavico, je črno na belem nedvoumna. Dodatno, ker bodo bralci tako tiskanih kot spletnih izdaj Dela, Jutarnjega lista in Blica danes na enem mestu spoznavali rajsko in butično turistično podobo treh držav. In to docela resnično, verodostojno, izpričano skozi zgodbe ljudi, ki jim je turizem postal način življenja, gostoljubnost pa najosnovnejša človeška vrlina.

Večkrat se vprašam, kaj neki nas žene v različne dežele, zakaj tako zelo hlepimo, da bi si ogledali bližnji ali daljni svet, počebljali z nekimi drugimi ljudmi, si tam kupili spominek, da se bo doma prašil na polici. Seveda daljava več šteje. To sem izkusil že kot otrok, ko sem jih dobil po zadnjici premo sorazmerno z nenapovedano odsotnostjo od domačega štedilnika, takratnega središča sveta.

Potepsti se dlje je bilo bolj nevarno, vendar tudi veliko večji užitek. Užitek neznanega. Kajti ljudje smo edina živa bitja, ki se potikamo po svetu iz lakote radovednosti, iz želje po doživetjih, odkrivanju. Temu rečemo turizem. Ki dnevno obrača milijarde evrov z milijoni potovalnih občutij.

Slovencem je nekako v krvi, da silijo na jug. Zgolj nekaj sto ali tisoče kilometrov južneje. Ker jug vse omehča in obrusi, jug ima neskončne količine časa in prostora. Svetloba in mehkoba sta z juga. Tam navsezadnje živijo naši nekdanji bratje in sestre. In tudi Hrvaška in Srbija sta južno od Ljubljane.