S pajki in škorpijoni na razstave

Poletje bo Sašo Čotar, nekdanji policist in kriminalist, preživel delovno. Vsak dan od jutra do večera vse do konca avgusta bo na Bledu odgovarjal na vprašanja, ki jih bodo imeli obiskovalci razstave največjih ptičjih pajkov in škorpijonov na svetu. Zbirko v 61 terarijih, ki velja za največjo tovrstno v Evropi, dopolnjujejo še črne vdove in strupene orjaške strige. Ustanovila sta jo s poslovnim partnerjem Alešem Mlinarjem in jo prvič predstavila leta 2016 obiskovalcem naravoslovnega muzeja v italijanski Genovi.

Prvi škorpijon je bil darilo

Sašo je bil zaposlen na policiji, ko je pred 18 leti od tedanjega dekleta za darilo dobil škorpijona. Hitro je ugotovil, da ga te živali zanimajo, postale so njegov hobi. »Začel sem hoditi na sejme v tujino in v nekaj letih sem že imel zbirko 30 škorpijonov in nekaj pajkov,« je predstavil zametke svojega bodočega posla. Na enem od sejmov je spoznal Aleša Mlinarja, ki se ponaša z največjo zbirko strupenih kač v Evropi in jih tudi razstavlja.

Postala sta prijatelja, ideja, da bi na ogled ponudili tudi pajke in škorpijone, je zelo hitro prišla na dan. Uresničevati se je začela leta 2015, ko sta jo predstavila direktorju naravoslovnega muzeja v Genovi, kjer je takrat kače razstavljal Mlinar. Dogovorili so se, da ptičje pajke in škorpijone v muzeju predstavijo naslednje leto.

»To je bila največja prelomnica v mojem življenju. Dobil sem veliko priložnost in hotel sem jo izkoristiti. Po dobrih 17 letih dela na policiji – tudi kot kriminalist, pomočnik komandirja na eni od policijskih postaj in član posebne enote, ki varuje športne tekme, v begunski krizi pri nas sem delal na meji – sem konec leta 2015 dal odpoved. Sodelavci so mislili, da se mi je zmešalo, ko sem povedal, da se bom po novem profesionalno ukvarjal s pajki, škorpijoni in podobnimi živalmi ter jih razstavljal,« je povedal Sašo, ki je za uresničitev projekta potreboval še kar nekaj denarja, ki sta ga vložila skupaj z Alešem.

»Če hočeš narediti dobro razstavo, s kakovostnimi terariji, preiti raven amaterstva, drugače ne gre. Prodal sem stanovanje in hkrati odplačal posojilo v švicarskih frankih,« je Sašo povedal, pred kakšno tveganje se je v resnici postavil, ko je stopil na podjetniško pot.

Ustanavljata zbirko kuščarjev

A verjel je v poslovno idejo, saj takšnih razstav, kot jih organizirata z Alešem, v Evropi sicer ni. In namignil, da bosta Aleševi zbirki kač in njuni skupni zbirki pajkov, škorpijonov in strig v kratkem dodala še kuščarje.

Za to, da se je začel poklicno ukvarjati s temi stvarmi, Sašo formalno ni potreboval dodatnih usposabljanj, certifikatov. »Ko sem pripravljal učne liste o vsakem primerku v zbirki, sem se res veliko naučil. Vprašanja, ki mi jih postavljajo obiskovalci na razstavah, tako niso pretežka,« je povedal in poučil, da simpatični dlakavi pajki, ki zajemajo dobršen del zbirke, niso tarantele, ampak ptičji pajki, ki izvirajo pretežno iz Južne Amerike, deloma tudi iz Azije, Afrike in Avstralije. Največji so pravi orjaki, razpon nog lahko doseže do 30 centimetrov, tehtajo pa do 175 gramov. Tarantela pa je volčji pajek, veliko manjši bližnji sorodnik ptičjim pajkom, ki izhaja iz mediteranske Evrope.

Primerke, s katerimi dopolnjuje razstavo, kupuje pri rejcih v Evropi, tako ni nobenih težav z uvozom, pazi pa, da izbere res največje. »In da so vrste, ki se ne skrivajo. Na razstavi obiskovalci ne morejo gledati listja, pod katerega se zavleče žival. Včasih damo katerega tudi na roke,« je dejal Sašo, a izjemoma, saj pajek iz zadka lahko nasmuka dlake, ki potem plapolajo po zraku, so pa alergene. »Načeloma ni večjih reakcij, se pa stalno malo praskam,« se je nasmehnil Sašo in zanikal, da delo, ki ga opravlja, ne bi bilo naporno.

Za preživetje v večja mesta v tujini

A mu ni težko v času razstav, ki praviloma trajajo nekaj mesecev, vse dneve preživeti na razstavnem prostoru, stran od doma – zbirka je namenjena predvsem za predstavitve v tujini – saj je posel njegov hobi. Vsako jutro, preden pridejo prvi obiskovalci, je treba počistiti vse terarije, zaliti rože v njih, živalim zamenjati vodo, jih nahraniti in postaviti stvari na svoje mesto, če ponoči razmečejo. Čez dan se posveti obiskovalcem, treba pa je skrbeti še za promocijo razstave.

»Doma imava živali spravljene v najetem prostoru, tudi takrat je z njimi dela nekaj ur na dan, s pajki sicer malo manj kot recimo s kačami,« je povedal Sašo in dodal, da se pajki prehranjujejo na teden dni ali dva. Po razstavi je treba obnoviti terarije, urediti vse potrebno za naslednjo razstavo, za katere se je prej seveda treba še dogovoriti, potem je zelo pomembna promocija. Kot pravi Čotar, za posel potrebuje poleg podjetniških veščin tudi znanje na področju marketinga, javnega nastopanja, delo z ljudmi.

Je s tem poslom mogoče preživeti? Da, pravi Sašo, a za to je nujno treba v tujino, v večja mesta, kjer je več obiskovalcev. Muzeji so za to zelo primerni, vendar pa tudi za njihove zaposlene to pomeni veliko obremenitev. V Genovi si je zbirko denimo ogledalo 40.000 ljudi, lani v Bolzanu pa 17.000. Kljub vsemu z Alešem pričakujeta, da se jima bo uspelo dogovoriti še v kakšni drugi državi, prihodnje leto pa bosta z razstavo kuščarjev premierno gostovala v naravoslovnem muzeju v Genovi.