Marš v zgodovino prihodnosti

V širšem krogu svojih sicer politično, okoljevarstveno in nasploh precej ozaveščenih prijateljev in prijateljic, razgledanih ljudi, ki z dejanji in ne le besedami vsakodnevno dokazujejo, da jim ni vseeno, v kakšni družbi in državi živijo, pred volitvami v evropski parlament čutim in opažam predvsem apatijo, odtujenost, aroganco, obilico posploševanja in, predvsem, odsotnost vsaj približno oprijemljive evropske identitete. Posledica je logična: le redkokdo od njih bo jutri odšel na volišče. ​In tako okrepil populistična gibanja, ki sladostrastno razgrajujejo Evropsko unijo – in evropsko idejo – in to v veliko veselje tako Rusije kot Združenih držav Amerike. In tudi Kitajske. Kot nekdo, ki kljub vsem (velikanskim) napakam in (neopravičljivim) pomanjkljivostim še vedno verjame v Evropsko unijo kot najboljšega izmed možnih svetov, in kot nekdo, ki je v zadnjih dvajsetih letih v živo doživel vse večje konflikte našega časa ter njihove brutalne posledice za milijone in milijone ljudi, se tega globoko bojim. Ker tam zunaj – o, da – obstaja nekaj takega kot alternativa.

Tam zunaj – tudi zaradi naše obilne pomoči – obstajajo pogorišča, množična grobišča, organski razpad, distopija. Nekaj, kar je še nedolgo tega poosebljajo Evropo. Nekaj, kar želijo določena politična gibanja vrniti v srce Evrope. Nekaj, kar bi lahko bilo omogočale tudi volilne, državljanske, etične apatije. Apatija in ignoranca nikoli in nikdar nista znak odpora. Apatija in ignoranca sta pogoj vseh vojnih zločinov in zločinov proti človečnosti. Apatija in ignoranca sta v svojem egocentričnem jedru zločin proti človečnosti sam(a) po sebi.

Ne da svojih prijateljev in znancev ne razumem. Ne da jih obsojam. Volitve v evropski parlament potekajo v nacionalnih državah in ne na evropski ravni. Zato so (bile) tudi teme predvolilne kampanje lokalne – v celoti podrejene pritlehnemu in predvidljivo nazadnjaškemu notranjepolitičnemu boju, v katerem je prevladoval gostilniški »diskurz«. Ta je potekal v ozračju 20. stoletja, ki se je pogubno in, bati se je, nepovratno sparilo s pomladjo narodov 2.0. Evropa je bila, sem in tja, morda le referenca, v najboljšem primeru metafora, marsikdaj celo kletvica. To nikakor ni le slovenski fenomen, toda v družbi (in državi), ki boleha za tako izrazito bipolarno motnjo in je v dojemanju prihodnosti tako ujeta v preteklosti, je izkoriščanje evropskih volitev za domače politične cilje še toliko bolj opazno.
 

​Brez razprave o bistvenih stvareh

Dejanske razprave o Evropi – politične, gospodarske, podnebno-okoljske, prehranske, geostrateške, družbene, kulturne, filozofske, znanstvene – ni bilo. O ključnih temah prihodnosti (ne le) Evropske unije – kako se skupaj (!) lotiti posledic podnebne krize, kako postati postogljična družba, kako ohraniti močno šolstvo in zdravstvo, kako ustaviti vzpon fašizma in pri tem stvari poimenovati s pravimi imeni, kako v sevanju sovraštva ohraniti človečnost, kako preživeti v globalni gospodarski tekmi in ohraniti vsaj ostanke socialne države, kako delovati v ozračju nove hladne vojne, kako oblikovati skupno zunanjo in varnostno politiko, kako vzpostaviti okoljsko in medvrstno pravičnost … – je bilo slišati bore malo in še tisto, čemur je bilo vredno prisluhniti, je bilo slabo zapakirano v prozorni ovojni papir domačijskega političnega obračuna(vanja).

Tudi ko je beseda nanesla na kaj več kot le na »nacionalne omejitve«, so se kandidati in kandidatke, očitno večinoma izbrani rokohitrsko in brez premisleka o vsebini, hitro zatekli v varno okolje domačih črno-belih tem. Tu se napake, neznanje in nerazgledanost, laži in zavajanje v prepričevanju prepričanih ter hranjenju povoženih ideoloških klišejev tudi po zaslugi medijske lenobe in lakote po posebnih učinkih in (ne)vsebinski hitri prehrani ter, predvsem, kanalizacije socialnih omrežij odpuščajo sproti; nekaznovano. Tudi to kaže, kako zelo daleč je v resnici Evropa in kako zelo je odtujen superbirokratizirani in popolnoma razčlovečeni Bruselj: kot pojem, kot ideja, kot predstava, kot identiteta in tudi kot skupna politična, ekonomska in tudi družbena »fizična« tvorba.


 

In kdo edini jemlje volitve zares?

Za razumevanje Evrope nekoč, danes in jutri je namreč treba veliko brati, misliti in potovati. In to nikakor ne le po Evropi: ta namreč že nekaj časa ni tista, ki bi določala globalni ritem igre. Ali bila sposobna s svojim zgledom širiti svobodo, odprtost, humanizem, naprednost in – misel. A to je očitno za marsikoga pretežko. V času vzpona novih starih nacionalizmov, rasizma, ksenofobije, identitetnih politik, lokalnosti in pritlehnosti vseh vrst, lažnih novic, površinskosti, neodgovornosti, (patološko) razpršene pozornosti, sovražnega diskurza in tudi dejanj, sistematičnega ustvarjanja ozračja strahu, histeričnega boja proti beguncem in migrantom, sprotnega krčenja prostora svobode ter smrtno nevarnega zbliževanja umetne inteligence in naravne neumnosti, je zelo hitro mogoče podleči vseprisotni skušnjavi preprostih in lahkih rešitev na pogon prve polovice 20. stoletja, ki jih ponujajo skrajno desne, marsikje odkrito fašistične stranke.

In te, v svojem jedru protievropske, so tiste, ki – grozljiva ironija – volitve v evropski parlament jemljejo daleč najresneje. Najbolj povezano. Najbolj konkretno. Najbolj premišljeno. Najbolj natančno. To je bilo minuli konec tedna zelo jasno mogoče videti v Milanu, kjer se je na zadnjem predvolilnem shodu italijanskega notranjega ministra in podpredsednika vlade Matea Salvinija srečalo enajst voditeljev in poslance skrajno desnih strank – med njimi sta bila, denimo, tudi Marine Le Pen in Geert Wilders. Madžarski premier Viktor Orbán v Milano sicer ni prišel, a je njegovo (častno) članstvo v protievropski koaliciji, ki, ironično, poziva k ohranitvi Evrope za vsako ceno, nesporno. Enako velja za sicer – predvidljivost korupcije in dejstva ruskega vmešavanja v evropsko politiko – »padle« avstrijske svobodnjake (Heinz-Christian Strache in afera Ibiza), turbonazadnjaške poljske oblasti, Hrvaško, špansko fašistično stranko Vox, grško neonacistično Zlato zoro, prve otroke nove Evrope … Koalicija sovraštva se hitro in neovirano širi. Volitve v evropski parlament so le eden od korakov njihovega dolgega marša. Marša v zgodovino prihodnosti. »V 21. stoletju desničarska populistična gibanja veliko lažje zahtevajo spoštovanje, medtem ko se ovijajo v neprebojne jopiče politične membrane kulturne in politične identitete ter hkrati izkoriščajo politično korektnost, ki je razorožila kritične komentatorje,« pravi turška pisateljica, novinarka in pregnanka Ece Temelkuran.
 

Poražena dejstva

Skrajno desni populisti namreč prekleto dobro vedo, kaj hočejo in predvsem česa (koga) nočejo. Osvobojeni so občutka (slabe) vesti, krivde, empatije in odgovornosti – orodje banalnosti zla uporabljajo kot politično delujoče zlo banalnosti. To je za (nemajhen) del evropskega prebivalstva – ki je svoja globoko usidrana rasistična, ksenofobična in homofobična občutja, dejansko jedro stare kolonialne, militantne in genocidne Evrope, nekaj desetletij držal ujeta za zdaj nepovratno padlim zidom politične korektnosti in mita o napredi in odprti družbi – dejansko osvobajajoče. Socialna omrežja imajo morda celo odločilno vlogo. Dejstvo, da je spletni portal Avaaz razkril imena 500 računov na facebooku skrajno desnih strank in skupin, ki so uporabljale lažne strani in prek njih sistematično širile lažne informacije med več sto milijonov uporabnikov, pri tem ne bo spremenilo ničesar. Nasprotno! Modus operandi, ki v digitalni anonimnosti določa življenje v analognem svetu, je tu, da – ostane. Dejstva so poražena kategorija. Resnica je le še stvar (oportunistične) interpretacije. Mnenje, četudi povsem neosnovano = znanje. Znanost je le še ena resnica, ena naracija. Od tod je mogoče čisto vse. »Kaj narediti, ko vulgarnost in ignoranca postaneta cenjeni vrednoti? Kako lahko komuniciraš s človekom, ki je sprejel hipokrizijo in nekonsistentnost voditelja kot taktiko, namenjeno dobremu ljudstva?« se v svoji zadnji knjigi – in veliki uspešnici – How To Lose a Country (Kako izgubiti državo) sprašuje Ece Temelkuran.
 

Odgovornost levice

Vse skupaj anemično, skoraj klinično mrtvo bolj opazuje, kot spremlja patetično razpršena levica, ki se ukvarja z vprašanji iz pradavnine in se namesto za prihodnost bori za preteklost. Levica, ki je s samomorom socialne demokracije, nekoč lucidne koncesije kapitala v boju s komunizmom in socializmom, izgubila trdno notranje jedro. Levica, ki se nikakor ne zna povezati in delovati mednarodno. Levica, ki je danes bolj konservativna in impotentna kot kadarkoli. Levica, ki je zatočišče našla v nostalgiji, v »tradiciji« (mar niso to značilnosti desnice?). Levica, ki je s svojo aroganco in nerazumevanjem družbenih, gospodarskih, geopolitičnih in tehnoloških sprememb velik del (razširjenega) delavskega razreda, ki velikokrat voli na podlagi golega eksistencialno-ekonomskega interesa, dobesedno potisnila v roke (skrajne) desnice – tu lahko omenimo brexit in izvolitev Donalda Trumpa za ameriškega predsednika. Levica, ki ni sposobna najti novih velikih tem in se jih – da, politično tveganje – oprijeti z »vsemi štirimi« (podnebna kriza, migracije, energetski preobrat …). Levica, ki se – spet v slogu desnice – v iskanju zgleda vse bolj obrača proti totalitarnim idejam in prestolnicam. Levica, ki bolj kot z desnico in »sredino«, narcisizem malih razlik, tekmuje sama s seboj. Levica, ki je s svojo nekompetentnostjo in pomanjkanjem zgodovinske odgovornosti odgovorna za negativno kadrovsko (in vsebinsko-tematsko) selekcijo.

Volišče je blizu.