Tudi v znanosti ni vse zlato, kar se sveti

Erice - Prve dni aprila se v srednjeveškem kraju Erice, 800 metrov nad Trapanijem na Siciliji, zbere pisana druščina mladih znanstvenih novinarjev, komunikatorjev in predstavnikov različnih organizacij.



V mestece, ki je bilo v času našega obiska pogosto ovito v meglo, jih povabita fundacija Ettoreja Majorane in center za znanstveno kulturo, ki sta letos že desetič zapored organizirala nekajdnevno mednarodno šolo za znanstveno novinarstvo in komuniciranje. Poleg strokovnih predavanj udeleženci kot dodano vrednost šole navajajo izmenjavo izkušenj. »Povezali so najrazličnejše ljudi z vsega sveta, z različnimi znanji, in tako smo si lahko izmenjali primere dobre prakse. Vsaka takšna izkušnja odpre um, da na svoje delo pogledaš še z drugega zornega kota,« je poudarila Giulia Massolino s tržaškega inštituta za oceanografijo in okoljsko geofiziko.

»V pisarni se pogosto ujamemo v rutino, šola, kot je ta, pa nas spomni še na druge načine dela. Tako novinarji kot komunikatorji v znanstvenih ustanovah se ubadamo z istimi težavami, a jih rešujemo na različne načine. O teh pa smo se tu lahko pogovorili,« je dodala Francozinja Celine Bezy, zaposlena na francoskem nacionalnem centru za znanstvene raziskave v Parizu.





V štirih dneh se je v enem od štirih prenovljenih samostanov zvrstila kopica zanimivih predavanj, ki so se letos vrtela okoli velikih projektov, ki premikajo meje. »Vsako leto poskušamo zbranim predstaviti teme, o katerih pišejo oziroma bodo pisali. Gre za velike mednarodne projekte in kolaboracije, okoli njih se vrti ogromno denarja, projekti tudi načenjajo velika vprašanja. Seveda v nekaj dneh nismo mogli zajeti vseh takšnih projektov, prav tako smo ostali v vodah fizike,« je pojasnila urednica italijanske revije Le Scienze Claudia Di Giorgio.

Od abstraktnega do uporabnega

Tako smo lahko prisluhnili predstavitvam o teleskopu Čerenkova, pri katerem sodeluje tudi novogoriška univerza, o fuzijskem reaktorju Iter v Franciji, ki bi lahko omogočil proizvodnjo velikanske količine čiste energije, o novi cevi pospeševalnika delcev v Cernu in o Einsteinovem teleskopu, s katerim bi še bolje zaznavali gravitacijske valove. Predstavniki velikopoteznih projektov so med drugim poskušali orisati strategijo komuniciranja, saj takšne projekte, ki zahtevajo veliko sredstev, javnost lahko sprejme z neodobravanjem. Pogosto morajo odgovoriti tudi na vprašanje, kaj bo človeštvo imelo od projekta.



Bolj ko je tema abstraktna in namenjena ozkemu krogu znanstvenikov, večja je lahko skepsa splošne javnosti. »Ne bi smeli ves čas poudarjati le praktične uporabnosti. Včasih bi lahko na znanost gledali tako, kot gledamo na umetniško sliko, preprosto zato, ker je lepa,« meni mlada znanstvenica z italijanskega nacionalnega inštituta za jedrsko fiziko Giuliana Galati, ki o svojem delu piše znanstveni blog. »Čeprav neka raziskava ni neposredno uporabna za širšo publiko, lahko zaradi nje razkrijemo različne skrivnosti vesolja, našega izvora, pa tudi razvijamo tehnologijo, primerno za raziskave na drugih področjih, denimo v medicinski fiziki, za zdravljenje raka … Vse to lahko izvira iz raziskav, ki navidezno nimajo neposredno uporabnih rezultatov,« je poudarila znanstvenica, ki proučuje nenavadne nevtrine.

Ni vse zlato ...

Udeleženci smo lahko razpravljali z uglednimi novinarji in profesorji, ki proučujejo medijsko krajino v znanosti. Brian Trench z dublinske univerze je opozoril, da je tudi znanost lahko tekmovalna dejavnost, zato se zgodi, da raziskovalci prehvalijo svoje delo. »Včasih izrečejo kakšno trditev, ki ni čisto pravilna. Kot novinarji moramo biti previdni, skeptični, vseskozi moramo postavljati vprašanja, zakaj in kako. Samo zato, ker je znanost v službi iskanja resnice, to še ne pomeni, da vedno govori popolno resnico.«

»Stvari je treba postavljati v širši okvir in se pri raziskavah vprašati, zakaj so znanstveniki naredili ta poskus, ne pa tudi nekega drugega. V znanosti je prav tako treba iskati drugo mnenje,« o težavah, s katerimi se srečujemo novinarji, pravi nizozemski znanstveni novinar Jop De Vrieze.

»Nihče ne more imeti poglobljenega znanja o vsaki znanosti. Če se zavedate, da začenjate z oviro, ki jo morate premagati, je to lahko dobro,« pa o osebnih izkušnjah z znanstvenim poročanjem pravi Claudia Di Giorgio, urednica revije Le Scienze.






Objavo je podprl evropski parlament, ki pa ni bil vključen v pripravo vsebine in ne odgovarja za predstavljene informacije in stališča.