Od Singapurja do Brazilije, od Seula do Sankt Peterburga

Pred nekaj dnevi je mariborski baletni ansambel nastopil v slavnem londonskem Coliseumu s predstavo Radio & Juliet. To je ikonični projekt, ki se lahko pohvali s posebnim rekordom – to je plesno-baletna predstava, ki je največkrat v zgodovini slovenskega baleta gostovala v tujini. In to je le eden od številnih zelo uspešnih projektov koreografa in plesalca Edwarda Cluga, umetniškega direktorja Baleta SNG Maribor, ki je tudi letos na domačih in tujih odrih postavil več vrhunskih predstav.



Njegova pot baletnega plesalca se je sicer začela zelo nenavadno. Desetleten se je znašel v internatu nacionalne baletne šole v Cluj-Napoci, čeprav ni imel kakšne posebne želje po plesu in do takrat še nikoli ni videl nobene baletne predstave, v njegovem rojstnem mestecu Beiuș v Romuniji pač ni bilo gledališča. Odločitev je pravzaprav sprejel njegov oče, ki je bil prepričan, da je to lahko vstopnica za boljše življenje, kot so ga imeli Romuni pod diktatorjem Ceaușescom. To je bil tudi vir napetosti med njegovimi starši, mati je zelo težko sprejela odhod sina edinca, a se je to izkazalo za zelo dobro odločitev.

Slovenija se mu je ob prihodu leta 1991 zdel kot nekakšna obljubljena dežela, in čeprav je dobil angažma tudi v majhnem gledališču v nemškem Heidelbergu, je že po desetih dneh dal odpoved in se vrnil v Maribor. Še ena dobra poteza, vzporedno s plesno kariero, je bil prvi koreografski projekt sodelovanje z režiserjem Tomažem Pandurjem v predstavi Babilon in kmalu potem mednarodna uspešnica Tango. Sledilo je več predstav, ki so gostovale od Singapurja do Brazilije in od Seula do Sankt Peterburga, zanje pa je značilen zelo inventiven, svojski in vendar organski gib, lapidaren in hkrati globoko emocionalen izraz ter ekspresivni in neredko spektakelski množični prizori. In, kar je na sodobni baletni in plesni sceni velika redkost, tudi humorni toni.

Nominacije za najprestižnejše nagrade

Njegovi liki iz klasične glasbene in baletne literature ali priredbe književnih del, recimo Faust in Peer Gynt, imajo pogosto drugačne karakteristike in poudarke kot v konvencionalnih uprizoritvah, vendar niti forma niti vsebina nikoli ne prestopita meje praznega eksperimenta ali artistične hermetičnosti, vedno je v ospredju možnost identifikacije in komunikacija z občinstvom. In to je kakovost, ki so jo prepoznali tudi v baletnih hišah v Stuttgartu, Zürichu, Münchnu, Augsburgu, Dunajska državna opera, Hessenski balet iz Wiesbadna, Zahodnoavstralski balet iz Pertha, Kraljevi flamski balet, Narodni balet iz Lizbone ... In znamenito Nizozemsko plesno gledališče (NDT) ter ne nazadnje slavni Bolšoj – lani je moskovsko občinstvo navdušil s Petruško Igorja Stravinskega, letos s Peerom Gyntom.

Clug ima poleg večine angažmajev v tujini lastno ekipo, v kateri so še kostumograf Leo Kulaš, scenograf Marko Japelj in skladatelj Milko Lazar. Tudi žena Pia Mlekuš je balerina, njuna otroka govorita tudi romunsko, družina vsako poletje del počitnic preživi pri Edwardovih starših v Romuniji. In ne, tudi po četrtstoletni koreografski karieri se še ne počuti izpraznjenega, bolj kot abstraktni navdih sta mu blizu natančno raziskovanje materiala in užitek v kreativnosti, ki se v uspešnih projektih zdi kot nekakšen blagoslov.

In do zdaj so mu pravzaprav uspeli prav vsi projekti, kar ob ovacijah občinstva in kritiških superlativih dokazujejo tudi nominacije za najprestižnejše nagrade, kot so benois de la danse in faust. Kar pa zna biti, kot pravi, najmanj tako naporno in stresno kot morebitni neuspeh. In zato se v zadnjem letu posveča tudi meditaciji, za zdaj mu v urniku uspe najti dvakrat po dvajset minut na dan. Pa če je v Haagu, Montrealu, New Yorku ali Mariboru. Leto 2020 namreč ne bo, kot je dejal, prav nič manj intenzivno, kot je bilo zadnjih dvajset.