Domov pripeljali mnoge z vseh koncev sveta

»Spomladi smo neposredno pripeljali domov malo manj kot 800 oseb, od tega 670 Slovencev in 120 tujih državljanov, pomoč z nasveti, izdajo dokumentov ali urejanjem prevoza pa smo omogočili še okoli 2500 ljudem,« je svoje delo, zaradi katerega je bil ob prvem valu covida-19 precej pogosto pred mikrofoni medijev, v številke strnil Andrej Šter, vodja konzularne službe na ministrstvu za zunanje zadeve, ki je za vsestransko pomoč našim državljanom v svetu, posebno med pandemijo novega koronavirusa, od predsednika republike Boruta Pahorja prejel tudi red za zasluge.

Jesenski val je glede njihovega dela v osnovi drugačen, kot je bil pomladni, pravi Andrej Šter, po poklicu pravnik, nekoč minister za notranje zadeve, od leta 1999 pa zaposlen na ministrstvu za zunanje zadeve, kjer je leta 2004 postal generalni direktor, pozneje še državni sekretar, večino časa pa je v konzularni službi, ki ga od leta 2009 tudi vodi.

»Spomladi smo se ukvarjali s tistimi, ki so nekje 'nasedli' oziroma jih je epidemija tam presenetila. Zdaj tega, da bi bil kdo presenečen zaradi stanja, skoraj ni. Predvsem pa nimamo več skupinskih potovanj, da bi celoten avtobus ali letalski čarter nekje obtičal,« pripoveduje Šter, za katerega je značilen precej neposreden način komuniciranja, včasih začinjen tudi s slikovitimi izrazi. »V tem obdobju je več zasebnih ali poslovnih potovanj, ki so za te posameznike nujna, pa tudi potovanj študentov ali športnikov. Pojavljajo se predvsem primeri, povezani z zdravjem, na primer, da ima kdo napovedano terapijo v tujini ali redni obisk zdravnika,« opisuje vodja konzularnega sektorja, kjer so pred nekaj tedni pripravili spletno aplikacijo, ki je dostopna na njihovi spletni strani. V njej je najti podatke o več kot dvesto državah.

»Če gre kdo, na primer, na Komorske otoke – jih sicer ni veliko, ki bi šli tja, bili pa so – bo na spletni aplikaciji našel vse, kar vemo o tem,« je ponazoril Andrej Šter in dodal, da se je letos spet potrdilo, da gremo Slovenci zelo radi po svetu. »Če si zdajle izmislite povsem novo državo, še neodkrito, bo tam gotovo že nekaj Slovencev. Kjerkoli, tudi na najbolj nepredstavljivih krajih te oble, boste našli Slovence. Jaz sem si, na primer, za Lofotsko otočje predstavljal, da so tam samo norveški kitolovci. Ampak ne, tam je bilo eno dekle, za pomoč nas je zaprosil njen oče. Malo smo ji pomagali, malo si je sama, od tam je težko potovati že v najboljših razmerah, na koncu pa se je vse srečno končalo.«



V aplikaciji so uradne in javno dosegljive informacije, ki jih objavlja sama država oziroma jih sporoča naše veleposlaništvo ali veleposlaništvo katere od članic EU, ki državo pobliže spremlja, in tudi podatki letalskih prevoznikov ali združenj, ki se ukvarjajo s prometom. »Zelo nas zaposlujejo pogoste in včasih nelogične spremembe pravil in pogojev potovanja,« priznava Šter. Na večino vprašanj ni hitrih odgovorov, najbolj splošen nasvet pa je, naj vsakdo razmisli, ali je res nujno, da potuje. Dajanje ažurnih informacij pa s kolegi – v konzularni službi je deset diplomatov in šest administrativnih sodelavcev – razumejo kot primarno dolžnost in, zagotavlja, poskušajo tako tudi ravnati. »Kdor pokliče k nam, ga redkokdaj napotimo drugam ali rečemo, da za to nismo pristojni,« je poudaril.

V spomladanskem valu epidemije je bilo slišati pohvale na račun tega, da se vedno nekdo odzove, ne glede na to, koliko je ura. »Konzularna služba in nasploh ministrstvo za zunanje zadeve je verjetno edini del državne uprave, ki dela v globalnem okolju. Vedno je nekje ura poldne in nekje polnoč. Temu je treba prilagoditi organizacijsko strukturo. Ker ne gre samo za informacije, kje je varno ali za kam je treba imeti kakšno zdravstveno potrdilo, gre tudi za to, da se prek naše službe urejajo preleti ali pristanki letal, nujni letalski prevozi, kadar gre za medicinsko indikacijo, naj so to bolniki ali nedonošenčki, ki jih je treba prepeljati do najbližjega inkubatorja. To so zadeve, ki imajo absolutno prednost in nujnost,« opisuje sogovornik. Praktično vsak primer prinese s seboj eno človeško zgodbo, ki se včasih konča po pričakovanjih, srečno in uspešno, včasih pa se ob vseh dobrih namenih in sposobnostih konkretni želji ne da priti naproti. Iz letošnjih izkušenj, ki so neprimerljive s čimerkoli do zdaj, se moramo nekaj naučiti, prepričan pa je, da potovati po starem ne bo šlo več.