Več ko bo robotov, pomembnejši bodo odnosi na delovnem mestu

Digitalizacija in robotizacija, ki čedalje močneje prodirata v poslovanje podjetij, spreminjata tudi trg dela. Zaposleni za kakovostno opravljanje dela potrebujejo nove veščine hkrati pa tudi nenehno posodabljanje svojih znanj, mnogi lahko delo opravljajo od kjerkoli.

»V prihodnje ne bomo več zamenjali službe dvakrat v karieri, ampak se bo naše delo spremenilo vsaki dve ali tri leta, tudi če bomo ostali v istem podjetju,« dinamiko, ki zaradi uvajanja tako imenovane industrije 4.0 čaka zaposlene v prihodnosti opisuje Oktay Erciyaz, predsednik uprave kadrovskega podjetja Trenkwalder Group, ki posluje na 17 trgih srednje, vzhodne in jugovzhodne Evrope ter zaposluje več kot 50.000 delavcev.
 

Kako hitro podjetja v Evropi uvajajo industrijo 4.0?

To je odvisno od industrije in države. Nekatere države imajo vse pogoje za to: infrastrukturo, izobraževalni sistem in tudi denar, druge pa vedno sledilke. Vodilna na tem področju so podjetja v Nemčiji, na Irskem, v Avstriji, na Finskem in Švedskem. Za drugo skupino držav, kamor spadajo Slovaška, Slovenija, Madžarska, Litva in Češka, je značilno, da spremljajo razvoj in se odločijo za uvajanje tehnologij, ko dosežejo dovolj visoko raven.



Med panogami so najaktivnejši avtomobilski sektor, logistika in industrija strojev, na primer robotika. V teh sektorjih – govorim o proizvodnji – so delovni procesi ponavljajoči, ne zahtevajo empatičnih veščin in intuicije, kreativnosti, zato je industrijo 4.0 smiselno uvesti. Drugi razlog pa je povečanje učinkovitosti in s tem zmanjšanje stroškov dela.

Kako industrija 4.0 spreminja trg dela?

Predvsem zahteva usposabljanje in razvoj človeških virov. Tako zaposleni kot delodajalci morajo namenjati več časa in denarja za razvoj veščin. Pri tem mislim na usposabljanja na delovnem mestu. Vseživljenjsko učenje je zdaj velika tema v gospodarstvu, saj se znanje preveč koncentrira pri peščici ljudi v podjetjih.

Zaposleni se morajo pripraviti na več učenja na delovnem mestu, podjetja pa, da bodo morala namenjati več denarja za to in za motivacijsko okolje. Ker bo okrog nas čedalje več robotov, morajo podjetja več pozornosti namenjati medčloveškim odnosom, le tako bodo obdržala zaposlene.

Skrb, da bi zaposleni zaradi avtomatizacije in digitalizacije ostali brez dela, je odveč?

Že v prejšnjih revolucijah smo videli, da so se delovna mesta na nekaterih področjih zmanjšala, na drugih pa so se odprla nova. Zaposleni bodo morali biti pripravljeni na spremembe in se jim prilagajati. Moramo pa tudi vedeti, da imamo v Evropi zelo slabo demografsko sliko. Že zdaj je usposobljenih delavcev ponekod premalo, zato nekatera podjetja prenašajo proizvodnjo drugam. Strošek dela, ki ga opravi robot, pa je enak ne glede na to, ali je proizvodnja na Kitajskem, v Nemčiji ali v Sloveniji. Uvajanje industrije 4.0 za podjetja torej pomeni tudi zmanjšanje odvisnosti od stroška dela.

Tudi pomanjkanje delavcev je eden od razlogov da podjetja pospešeno uvajajo industrijo 4.0.

Tako je, če tega ne bi delali, bi najprej izgubili tovarne, s tem pa tudi prihodke v državno blagajno. Mislim, da se tudi politika zaveda, da mora spodbujati avtomatizacijo in digitalizacijo v podjetjih vseh velikosti. Tako tudi zadrži talente, z njimi pa kreativnost, zagon, znanje, kar je za državo veliko pomembneje od pobranih davkov.

Poudariti želite pomen konkurenčnosti države v boju za talente?

Z geografskega vidika sta Slovenija, Madžarska … v odličnem položaju, tu bi lahko bilo industrijsko središče za vso Evropo. Tudi delavci so dobro usposobljeni. Pomembno je, da se mladi ne odločajo samo za akademsko izobrazbo, ampak tudi, da postanejo visoko kvalificirani inženirji, računalniški strokovnjaki … Talenti so eden največjih adutov, ki jih ima lahko neka država. Poglejte Silicijevo dolino, ki privablja največ denarja za digitalizacijo.

Dejstvo je, da denar sledi talentom in talenti sledijo denarju. Če stavimo samo na geografski položaj, bomo izgubili, vlagati moramo v talente v zgodnjem obdobju in poskrbeti, da bodo tuji investitorji videli priložnosti v naši državi. Če obdržimo talente doma in razvijamo njihove veščine, industrija 4.0 ne bo škodovala državi.

Kako pa industrija 4.0 spreminja poklice ter delovna mesta?

Delovno okolje je čedalje bolj fleksibilno: običajno postaja, da ljudje delajo na daljavo, recimo, da del nalog opravijo od doma; drugič, podjetja, ki kadrov ne dobijo doma, jih najamejo v tujini in sodelujejo na daljavo. Profili, kot so programerji, industrijski tehniki, čedalje pogosteje delajo po projektih, kot samostojni podjetniki, imajo več naročnikov.

Kot strokovnjak bomo v digitaliziranem svetu na primer dopoldne iz domače pisarne v Ljubljani popravljali stroj v Birminghamu, nato pa naročniku v Sloveniji optimizirali spletno stran. Z digitalizacijo geografske omejitve izginjajo, najpomembnejše postajajo kompetence, zato prej omenjene oblike dela postajajo bolj sprejemljive.

Kako naj se zaposleni pripravijo na te spremembe?

Prvi korak morajo narediti delodajalci, saj se bodo najprej spremenila podjetja, njihov pogled na proces proizvodnje, kam postaviti človeka kot dodano vrednost. Na podlagi tega bodo morali zaposleni spremeniti svoja pričakovanja, obnašanje in tudi razumevanje dela na splošno. Razumeti bodo morali pomen usposabljanj in vseživljenjskega učenja.

Naj povlečem vzporednico z zasebnim življenjem. Pred 20 leti smo uporabljali hišne telefone, do danes, ko se pogovarjamo in imamo video pogovore prek aplikacij, smo zamenjali kar nekaj tehnologij in metod, vse to smo se morali naučiti. Takšen način razmišljanja moramo prenesti tudi v delovno okolje. Podjetja torej morajo pripraviti kontekst, posamezniki pa sprejeti, da je njihovo delo bolj dinamično. Nekega dela ne bomo več opravljali na enak način deset let, ampak dve, kvečjemu tri leta, potem se bomo morali naučiti nove stvari.

Pomembne so tudi šole, ki morajo pripraviti mlade na radovednost, sposobnost presojanja, logično razmišljanje, kreativnost, vseživljenjsko učenje. Zavedati se je treba tudi, da pridobljena diploma ne pomeni, da se nam ni treba izobraževati naslednjih 20 let. Ravno obratno, to je le prvi korak, naslednji bodo sledili vsaki dve ali tri leta.

Vseživljenjsko učenje je zdaj trend, zdi pa se, da se podjetja včasih odločajo za izobraževanja zaposlenih samo zato, ker je to moderno, brez določenih ciljev. Je takšen način vlaganja v zaposlene sploh smiseln?

Ni dovolj, da za izobraževanja vsakega zaposlenega vsak mesec namenimo 20 evrov, s čemer imajo dostop do platforme za izobraževanje, ki nudi vse. Dober delodajalec oceni delavčevo sposobnost, pripravljenost na razvoj na določenem področju in njegov potencial, nato pa mu v skladu s potrebami podjetja ponudi prilagojeno platformo s programom, ki je namenjen samo njemu.

Temu podjetja posvečajo premalo pozornosti, vsi zaposleni morajo opraviti iste module, če to hočejo ali ne in zato je toliko osipa. Kar 80 odstotkov programov zaposleni ne dokončajo. To je za podjetje izguba denarja in časa. Določiti bi morali kompetence in ciljna znanja, nato pa vsakemu posamezniku ponuditi prilagojene programe.

V tem pogledu bo čedalje pomembnejša vloga kadrovskih služb?

Da. Še pred nekaj leti so se ukvarjale plačnim sistemom in nagrajevanjem, rekrutiranjem, sprejemanjem novo zaposlenih. Zdaj iščejo delavce tudi v tujini, posledično se ukvarjajo s preverjanjem kompatibilnosti njihovih diplom, skrbijo, da se naučijo jezik, spoznajo kulturo. In kot rečeno, morajo skrbeti, da zaposleni neprestano ustrezno dopolnjujejo svoja znanja in osvajajo potrebne nove veščine. S tem, ko je v podjetjih čedalje več robotov, je pomembno, da je delovno okolje čustveno privlačno, za kar bo moral poskrbeti kadrovik. Menim, da bo v podjetju enako pomemben kot vodja finančne službe, če že ne zelo blizu vloge direktorja podjetja.

Zakaj bodo medčloveški odnosi v industriji 4.0 tako pomembni?

Si predstavljate, da bi delali v družbi desetih robotov, brez bližine sočloveka? Nikomur ne bi mogli povedati, kaj se vam je zgodilo ob koncu tedna. Najpomembnejših stvari pa tako ali tako ne povemo, sporočamo jih z neverbalno komunikacijo. Vsak si zasluži, da ima vsaj enega človeka ob sebi, če ne, izgubimo kreativnost ter čustveno podporo in nagrajevanje. Tako kot vodje morajo zato imeti tudi člani tima visoko čustveno inteligenco. V našem podjetju ne stremimo samo k temu, da je pospravljena miza, na njej pa kakovosten računalnik, ampak tudi, da se sodelavci navdihujejo med seboj.

Zato je pri zaposlovanju novih sodelavcev tako pomembno, kar zdaj poudarjajo kadroviki, da se ujamejo s kulturo podjetja?

Tako je. Ko se združujeta de podjetji, največja težava ni tehnologija, niti bančni računi ali baza strank, ampak različna kultura v podjetjih. Zaradi tega propade polovica ali več združitev.