Sodelavca, ki je zbolel za rakom, včasih ni primerno vprašati niti, »Kako si?«

Diagnozo rak v svojih predstavah še vedno povezujemo predvsem s trpljenjem, pogosto tudi s smrtjo – oboje je tabu. Ko zaposleni izvedo, da je sodelavec zbolel za to boleznijo, se zato največkrat znajdejo v stiski: kaj reči, koliko spraševati, ali sploh kaj. In podobno tudi, ko se vrne po dolgotrajni odsotnosti.

Kot pravi Katarina Babnik s katedre za psihologijo dela in organizacije na ljubljanski filozofski fakulteti, je zagata manjša, če si priskrbimo informacije, s čim se sodelavec spoprijema. Zavedati se moramo, da bolezen in zdravljenje lahko vplivata na njegove fizične in kognitivne sposobnosti, na njegovo zunanjost, odnose z drugimi, samopodobo, samospoštovanje in kakovost življenja. Vse to v povezavi z negotovo prihodnostjo, kar zadeva zdravljenje in ozdravitev, poruši njegovo predstavo o sebi in možnem prihodnjem jazu.

Spremenjene prioritete

Zato ima delo za bolnike z rakom pomembno vlogo pri oblikovanju identitete, vzpostavitvi samospoštovanja in ohranjanju socialnih odnosov, kažejo raziskave. Vendar le, če delovno okolje upošteva cilje in pomen, ki jih človek v spremenjenih življenjskih okoliščinah pripisuje delu. Ta se po bolezni pogosto spremeni, delo postane manj pomembno v primerjavi z družinskimi in osebnimi prizadevanji, sogovornica povzema dognanja iz raziskav. Vendar pa ta vzorec ni dosleden, predvsem pri mlajših se lahko poveča motivacija za delo, okrepi se želja po uspehu.

Za uspešno podporo sodelavcu po vrnitvi na delo je te njegove cilje treba spoznati, jih kot delodajalec sprejeti in delovne cilje postavljati v sodelovanju z njim. Ko se bolnik spoprijema z informacijo, da ima raka, morajo biti sodelavci previdni v komunikaciji, da kljub želji po pomoči ne bi vzbudili nasprotnega učinka in povzročili strahov v zvezi z odnosom delodajalca in varnostjo zaposlitve.

Kot poudarja Babnikova, včasih tudi vprašanje »Kako si?« ni najprimernejše. Odgovor nanj je lahko le »dobro« ali »slabo«, kar ne omogoča nadaljnje komunikacije. Če bi se s sodelavcem radi pogovorili, ker nam je nakazal svojo bolezen, je morda najbolje začeti zelo široko, s povzemanjem: »Če prav razumem, tvoje zdravje ni najboljše …« Povzemanje, sporočanje potrditve in izkazovanje razumevanja je v takih okoliščinah nujno, predvsem pa je treba poslušati in slišati tisto, kar nam sodelavec želi povedati.



Če nam pove o svoji bolezni, se mu zahvalimo za zaupanje in mu damo vedeti, da smo mu na voljo za pogovor, ko bo to želel. Nikakor ne preidemo takoj na sklepanje in načrtovanje njegovega dela v prihodnje. Ignoriranje dejstva o bolezni ni ustrezno, pretirano spraševanje pa prav tako ne. Sodelavec nam bo sam sporočil, ko bo tudi njemu bolj jasno, kako bo zdravljenje potekalo in kako bo to vplivalo na njegovo delo.

Postopno vključevanje v delo

Med zdravljenjem sodelavcu pustimo čas le zase, lepo pa je, da se nanj spomnimo. Telefonski klici in obiski za mnoge niso prijetni, bolj primerni so voščilnica, pismo ali manjše darilce, ki ga sami izdelajo sodelavci. Vsekakor pa je prej treba pri bližnjih preveriti, kako bi bolnik tako gesto trenutno sprejel.

Po vrnitvi na delo moramo razumeti, da delavec potrebuje čas za ponovno socializacijo v delovno okolje. V prvem mesecu ga obvestimo o spremembah, ki so se v podjetju zgodile, medtem ko ga ni bilo. Načrtovanje dela naj poteka v sodelovanju z njim, ob upoštevanju morebitnih spremenjenih zmožnosti dela in sodelavčevega splošnega počutja. Morda na začetku počakamo, da sam predlaga, da želi nekaj narediti.