Nekdanja direktorica področja na banki je idealno službo našla med origamiji

Ko je Nataša Brunec, zaposlena na eni od vodstvenih funkcij v banki, leta 2013 pritekla na cilj Maratona treh src, je družini ter prijateljem, ki so jo spremljali, povedala, da se je med tekom odločila, da bo dala odpoved. Mislili so, da se šali, niso ji verjeli.
Ideje o tem, kaj bi delala, še ni imela, odločena je bila le, da bo stvar izpeljala in se po 18 letih v bančništvu posvetila nečemu novemu.

»Z banke nisem šla zaradi nezadovoljstva, ampak iz strahu, da si ne bi dala priložnosti ustvariti idealne službe zase.
Od nekdaj sem si želela, da bi šla na svoje in delala nekaj ustvarjalnega, nekaj, pri čemer bi zares uživala. Hkrati sem v novem poslu hotela pravo razmerje med samostojnostjo, dobro vsebino in obsegom dela, prinesti pa bi moral dovolj dohodka za dostojno življenje,« opiše, kako je iskala svoje sanjsko delo.

Dvomov, da ne bo našla ničesar, kar bi ustrezalo tem merilom, ni imela, saj je bila prepričana, da jo zanima veliko stvari, in ni vrag, da med njimi ne bi bilo tudi nečesa, kar bi bilo zanimivo za trg. Nabor možnosti je zmanjšala s tem, da je naredila seznam stvari, ki jih noče početi.


 

Optimistka, a z obema nogama na tleh

Nazadnje je svojo priložnost našla v origamiju, japonski umetnosti zgibanja papirja. Danes je hvaležna tistim, ki so jo spodbujali in podpirali pri njenih odločitvah, čeprav niti tistih, ki so ji hoteli 'pomagati' z opozarjanjem na tveganja in morebitne težave, ni bilo malo.

Do tega je kritična, a kot pravi, človek mora biti tudi realen: »Dvomi in kritiziranje nam jemljejo energijo, ki bi jo sicer lahko vlagali v delo. Sem optimistka, vendar z obema nogama na tleh: torej tudi realna in razumna. Pozorna sem na vse, kar se dobro izide, in se tega veselim, toda sestavni del dela so tudi napake, zdrsi, zastoji in občasni neuspehi. Če na nekaj gledamo nepristransko, bomo vedno videli oboje, in oboje vodi naprej.«



Priznava, da je imela bolj proste roke pri odločitvah tudi zato, ker se je hči že odselila in se finančno osamosvojila, sama je prav tako imela zagotovljeno finančno varnost, predvsem pa si je v dotedanji karieri nabrala že veliko izkušenj. Starost včasih koga ovira pri tovrstnih odločitvah, ker meni, da z leti lahko čedalje manj spreminja svoje življenje, razmišlja podjetnica, ki si je na začetku poti postavila jasen cilj: »Rekla sem si, da bo to poskus. Dala sem si eno leto, da ugotovim, kaj mi ustreza, in da stvari stečejo. Če se to ne bi zgodilo, nič zato, šla bi naprej in iskala klasično zaposlitev.«

S trgovino bi se samo ujela v kletko

Ne le da je njena poslovna ideja uspela – pravi, da si danes ne predstavlja več zaposlitve z delovnim časom od osmih do štirih – zgodba z origamiji je zelo hitro in odlično zaživela. V petih letih se je zgodilo veliko več, kot si je mislila na začetku. Zlaga origamije po navdihu in po naročilu, občasno tudi vodi delavnice. Edino trgovine s svojimi izdelki ni odprla. »Poslovni prostor sem že skoraj najela, a me je nekaj kljuvalo. Ko sem z obrazci korakala na občino, sem spoznala, da bi z odprtjem trgovine spet hodila v službo od osmih do večera. Ujela bi se v kletko,« opiše, kako je pokopala idejo o prodajalni.

Tako ima zdaj, pred veselim decembrom, del sobe zaseden z različnimi drobnimi in malo večjimi umetninami iz zgibanega papirja, od nakita, škatel, namiznih svetilk do živali in novoletnih smrečic, ki bodo na voljo kupcem na božično-novoletnih sejmih. Sicer dela bolj po naročilu, ko kupci vidijo vzorčke, si izberejo svojo barvo, velikost izdelka – takšen način dela omogoča tudi spletna trgovina z unikatnimi izdelki Etsy.



»V tem času sem imela precej zelo posebnih projektov z origamiji in skoraj vsi so našli mene, ne jaz njih: v tej tehniki sem naredila množico visokih smrek za novoletno okrasitev izložbe v eni od veleblagovnic, orjaške žerjave za veliko gledališko dvorano, množico živali in rastlin za sceno v majhnem gledališču, origami za glasbeni video in za filmsko sceno, origami, ki je nastopal v reklami, pred mano je velik projekt svetil in novoletnih okraskov,« našteje sogovornica.
 

Trenerka učinkovite organizacije dela

A to je samo del njene podjetniške zgodbe. V prvem letu je posel z origamiji stekel in postal stabilen, in kot pravi, ji je začelo ostajati nekaj časa in energije. Pa je poslovno priložnost našla v metodi, ki pomaga k produktivnosti brez stresa, GTD – getting things done, oziroma kot je to prevedla v slovenščino, gremo to dokončat. Da je metoda, ki jo je razvil Američan David Allen, učinkovita, je ugotovila že na banki, kjer jo je s pridom uporabljala.



»Bolj kot kako v krajšem času narediti več, je pomembno, da v vsakem trenutku delate najbolj smiselno zadevo. Pomeni, da je treba vsako nalogo zapisati, si razjasniti, kaj hočemo z njo doseči, glede na to razporediti posamezne korake, razmisliti, kako se bomo lotili prvega, in nato začeti. Ko pride nova naloga, jo razvrstimo v organizirani model in delujemo naprej,« razlaga zdaj certificirana trenerka metode GTD, ki jo je tudi pripeljala v Slovenijo.

»Ko sem razmišljala, s čim bi se še lahko ukvarjala poleg origamija, sem hitro prišla do odgovora, da je to lahko poučevanje metode GTD, ki mi je zelo pri srcu, saj mi je res pomagala. Pisala sem v podjetje utemeljitelja Davida Allena in vprašala, ali bi imeli v Sloveniji franšizo. Strinjali so se, potem sem poiskala poslovnega partnerja, ustanovila sva podjetje, pridobila ustrezne certifikate in zdaj vodiva delavnice v številnih organizacijah, uglednih podjetjih ...«

Ohromljena volja in pogum

Bo čez pet let imela še en posel? Ne ve, kaj bo delala takrat. »Če bi mi nekdo pred petimi leti dejal, da bom izdelovala origamije in druge učila te tehnike ter poučevala metodo GTD, bi rekla: Ja, z največjim veseljem, ampak sem premalo pogumna za kaj takega! Pogum, volja in optimizem so očitno nekje v nas, pa jih vsakdanjik lahko za lep čas ohromi. Vsaj z mano je (bilo) tako,« sklene Nataša Brunec.