Naveza med trgovcem in lokalnimi pridelovalci koristi vsem

Samopreskrba je zlasti v času epidemije novega koronavirusa vsepovsod postala nova mantra. Samoumevno postaja, da je hrana pridelana čim bolj trajnostno in da je nujno spodbujati razvoj lokalnih pridelovalcev. Ker so potrošniki vse bolj ozaveščeni in povprašujejo po domači, sveži, lokalno pridelani hrani, je usmeritev trgovcev logična: pripeljati na svoje police čim več sveže, kakovostne lokalne hrane.

Pri samopreskrbi smo Slovenci najbolj »kratki« pri sadju in zelenjavi. Po podatkih Sursa je bila stopnja samopreskrbe pri sadju v letu 2020 le 36-odstotna (višja, 49-odstotna, je bila samopreskrba s svežim sadjem), pri zelenjavi pa 48-odstotna. Zlasti domača pridelava sadja iz leta v leto močno niha – nanjo vplivajo predvsem vremenske razmere –, uvoz pa iz leta v leto narašča. Veliko preskromna glede na potrebe slovenskih potrošnikov je bila tudi domača pridelava krompirja in medu. Manjšo odvisnost od uvoza sta pokazali bilanci mesa (domače prireje je bilo 84 odstotkov) in jajc (95 odstotkov). Pri mesu nam izrazito primanjkuje domače svinjine, presežke imamo pri govedini, piščancih, drobovini, posebej izrazito pa pri konjskem mesu.



Ne bomo se spuščali v razloge, zakaj pridelamo manj, kot porabimo. Sistem je preprosto naravnan tako, da podjetniške ambicije kmetov in malih pridelovalcev pogosto zatre že v kali. Kar je slabo. Ne le zato, ker je ob prekinitvi transportnih tokov lahko motena oskrba prebivalstva, ampak tudi zaradi kakovosti. Najboljša je namreč hrana, ki ima najkrajšo pot od njive do mize, saj je najbolj sveža, bolj okusna in hranljiva, tudi zato, ker jo lahko zaužijemo v času dozorelosti. Prednosti so še večje, če je hrana ekološko pridelana. Uvožena zelenjava in sadje, ki sta zaradi transporta obrana pred optimalno zrelostjo, vsebujeta manj vitaminov in antioksidantov, zlasti vitamina C. Poleg tega s krajšanjem transportnih poti zmanjšamo ogljični odtis in varujemo naravo.

Med trgovci, ki »jim je mar« in so se strateško zavezali načelu lokalnosti, je Spar Slovenija. Zato veliko truda in energije vlaga v dobre odnose s slovenskimi pridelovalci in predelovalci hrane, tako velikimi kot malimi. Na svojih policah ima 70 odstotkov izdelkov slovenskega izvora. Poleg priljubljenih tradicionalnih blagovnih znamk in po meri sodobnega kupca pripravljenih živil inovativnih podjetij je prepoznal prednosti majhnih, idiličnih, tradicionalnih kmetij. Potrošnikom po vsej Sloveniji ponuja lokalne specialitete iz vseh pokrajin. Tokrat se ustavimo na Primorskem, kjer dobrojedci prisegajo na avtohtono zdravo sredozemsko hrano.

Istrska tradicija

»S Sparom nas povezuje dolgoletno sodelovanje, ki je iz leta v leto boljše,« pripoveduje Nikola Šavle, direktor Kmetijske zadruge Agraria Koper. »Zadnjih nekaj let je naš največji kupec, na leto odkupi okoli 400 ton naših pridelkov. Na police gredo izključno pod našimi blagovnimi znamkami, saj jih promocijsko podpiramo, ker se želimo razlikovati in potrošnika ozaveščati o dodani vrednosti naših pridelkov.« Ti so v prepoznavni embalaži, z jasno označenim izvorom, tako da potrošnik ve, s katere kmetije prihajajo.

Sogovornik poudarja, da je Spar strateški poslovni partner v pravem pomenu besede – deluje v dobro tamkajšnjih kmetov, pa tudi potrošnikov. »Zelo dobro je prepoznal na eni strani občutljivost in krhkost naših kmetij, ki so majhne in butične, na drugi pa dodano vrednost, ki jo sodelovanje z nami prinaša njegovim kupcem. Pridelki naših kmetij so pridelani do okolju prijazno, torej v ekološki in integrirani pridelavi, rastejo v zemlji, naša mikroklima – morje in sonce – jim daje poseben okus. Poleg zagotovljenega porekla je naša velika primerjalna prednost kratka dobavna pot z njive na polico. To nam uspeva v maksimalno 24 urah. Ker so plodovi pobrani v polni zrelosti, so odličnega okusa. In potrošniki vse to zelo cenijo.«

Partnerja skupaj snujeta dolgoročne načrte za prihodnost, namreč načrtovano pridelavo pridelkov za potrebe Spara, in to po pogojih, ki bodo zagotovili slovenskim pridelovalcem obstoj in razvoj kmetij, Sparovim kupcem pa najboljšo kakovost po korektnih cenah. »V KZ Agraria Koper delujemo razvojno in zremo v prihodnost s posebnim poudarkom na naši istrski tradiciji in zapuščini naših prednikov,« sklene Šavle.

Najboljše iz Doline miru

Na kmetiji Dolina miru na izbranih legah zorijo oljke, iz katerih Massimo Rojac iztisne »olje, ki z vonjem in okusom omogoča doživetje popolne harmonije«. Njegovo več kot 10-letno sodelovanje s Sparom je preraslo v strateški poslovni odnos, v katerem Rojčevo podjetje Olium raste in razvija nove izdelke za slovenske potrošnike. Ker gre za izjemno kakovostna, večkrat nagrajena olja, sta se partnerja našla v najprestižnejši Sparovi liniji. Tako prodaja dva izdelka pod blagovno znamko Spar Premium (bio ekstra deviško oljčno olje in čemaž v oljčnem olju), tri deviška oljčna olja nosijo lastno blagovno znamko, razvili pa so še tri nove bio izdelke.

Rojac si želi sodelovanje v prihodnje še okrepiti, cilja na povezovanje z drugimi lokalnimi proizvajalci različnih izdelkov in kmeti. Skupaj naj bi za Sparove kupce ustvarjali nove izdelke s slovenskimi sestavinami (šparglji, sušenim paradižnikom itd.). S tem se bo okrepila skrb za okolje, zavržki hrane bodo manjši, biotska pestrost pa večja. Oljkarjeva poslovna vizija je skupna naložba v celotno verigo, od pridelave do predelave, pa tudi skladiščenje končnih novih izdelkov Spar Premium, ki bodo najvišje mogoče kakovosti po sprejemljivi ceni. Prizadeval si bo tudi za širitev v skupini Spar, »ker verjamem, da si naše olje zasluži mesto na policah tudi v drugih državah«.

Zdravje v školjki

Mitja Petrič je v Izoli ustanovil podjetje Mytilus, ki »živi z morjem«. Leta 2005 je pridobil prvo koncesijo za gojenje užitnih klapavic na Debelem rtiču, pozneje je pridelavo školjk optimiziral in razširil še na gojišča v Sečovljah in Strunjanu. Školjkam se je posvetil, ker ga je od nekdaj zanimala biologija, že v mladosti se je potapljal in opazoval podvodni svet na očetovem školjčišču. Sprva je gojil in pobiral školjke ročno, kot drugi gojitelji v Primorju, nato pa je kot prvi v Sloveniji sistem posodobil, po zgledu italijanskih partnerjev so roke, kjer je šlo, zamenjali stroji.

Školjka je nekoliko posebno živilo. Do lonca mora priti živa, kar pravzaprav ni takšna težava, saj ostane pokrita v hladilniku živa sedem dni. Sicer se tega živila še vedno drži slab sloves, da se je z njim mogoče zastrupiti, a to, pravi Petrič, je preteklost. Danes so školjke nenehno pod strogim nadzorom pristojnih institucij in gojiteljev, zato bojazni ni več.

Petričeve klapavice imajo bio certifikat. Kaj to pomeni? »Res je, da školjk ni mogoče hraniti, prehranjujejo se s fitoplanktonom, torej so v resnici vse bio. A pri nas smo razmaknili grozde na dvakratno običajno razdaljo, da imajo školjke več hrane, zato postanejo bolj mesnate, bolj kakovostne.« Ob tem poudarja, da je gojenje školjk najbolj vzdržen način pridobivanja beljakovin za človekovo prehrano in da so izjemno bogate s cinkom, železom, selenom, maščobnimi kilslinami omega 3 in drugimi koristnimi snovmi. Veliko je razlogov za sodelovanje dobavitelja školjk s Sparom: naročila lahko vnaprej načrtuje, plačila so redna in zanesljiva, to je najboljši način, kako priti do končnega kupca. Ta trgovec ima namreč več kot 80 ribarnic po vsej Sloveniji, in kar je posebej pomembno za Petriča, centralizirano distribucijo. Školjke dostavi v Ljubljano, od tam naprej vodi logistiko trgovec.
 

Za oba koristni daj-dam

Ribogojnica Fonda z 18-letno tradicijo je tudi že dolgoletni Sparov partner. Kot edina morska ribogojnica v Sloveniji je začela prodajo z dostavo na dom, zato je vstop v trgovsko verigo pomenil veliko olajšanje za njeno logistiko – ob tem, da je Spar zanesljiv partner in reden plačnik, ki ima napredno hladilno tehnologijo. Direktorica podjetja Irena Fonda je poudarila, da je za majhnega dobavitelja še zlasti dobrodošlo, da zadostuje dostava v centralno skladišče trgovca.

Blagovna znamka Fonda je prepoznavna, saj veliko pozornost posveča kakovosti in je edini lokalni ponudnik morskih rib s konstantno in visoko kakovostjo ter zadostno količino ponudbe, pojasni Fondova razloge za strateško sodelovanje s trgovsko verigo. »To je najboljši daj-dam za oba.« Potem ko po naročilu iz vode potegnejo ribe, jih dajo pod led, kjer je stalna temperatura med 0 in 1 stopinjo Celzija, naslednji dan pa so že v trgovini, kjer v ledeni verigi ohranjajo kakovost pet do sedem dni. Če zaloga zdrži toliko časa. Povpraševanje se namreč povečuje, saj se tudi Slovenci, ki smo sicer pri repu porabnikov morskih rib v EU, vse bolj ogrevamo za to zdravo živilo. V 18 letih se je povprečna poraba morskih rib podvojila (na skoraj enajst kilogramov na osebo na leto), a smo s tem še vedno na pol poti do povprečja EU. Irena Fonda upa, da se bo trend pospešil, sodelovanje s Sparom pa nadaljevalo in še poglobilo, tudi s širitvijo inovativnih izdelkov v navezi s kuharskimi šefi.