Javni prevoz prepriča s ceno, a je prepočasen

Epidemija nas je zasula s številnimi presenečenji, a glede mobilnostnih navad in praks ljudi je bilo zelo hitro jasno, da se bodo močno spremenile. Odmik od normalnosti je bil pravzaprav takoj, v prvem valu, največji, saj se je tedaj življenje večine prebivalstva začasno ustavilo. Danes, po letu dni, pa se že kaže tudi, kakšne bodo trajne posledice za osebno mobilnost.

Lani je AMZS opravil več anket, s katerimi je hotel izmeriti mobilnostni utrip med Slovenci. Prva, takoj po prvem valu okužbe, je razkrila na primer, da smo zaradi omejitev gibanja in dela od doma v prvih dveh mesecih (od marca do maja) veliko manj kot prej uporabljali osebne avtomobile (skoraj 70 odstotkov vprašanih), le tri odstotke pa jih je to počelo pogosteje kot pred epidemijo. Spodbuden je bil delež tistih, ki so pogosteje kot prej uporabljali kolo (18 odstotkov) in kar 31 odstotkov jih je pogosteje pešačilo.



V omenjenem obdobju 43 odstotkov vprašanih sploh ni zapuščalo doma, 32 odstotkov jih je odhajalo na delo pet dni v tednu, 55 odstotkov se jih je po nakupih odpravilo enkrat tedensko, 40 odstotkov pa jih je prav vsak dan odšlo na sprehod ali rekreacijo. Omejitve gibanja so motile ali zelo motile 59 odstotkov vprašanih. V napovedih, kako bo po koronski krizi (za katero ni nihče vedel, da bo kar trajala in trajala), anketiranci tedaj še niso bili posebno zagreti za premik v smeri bolj trajnostne osebne mobilnosti. Napovedali so vrnitev v stare tirnice, le kolo bodo nekateri uporabljali pogosteje ali več hodili peš.

Pred jesensko anketo s podobno vsebino so na AMZS izvedli tudi manjši mobilnostni eksperiment. Nekaj uslužbencev se je na delo opravilo namesto z osebnim avtomobilom z javnim prevozom, konec dneva pa so potegnili črto. Rezultati niso presenetili: vsi so za pot potrebovali precej več časa kot sicer, vendar tudi občutno manj denarja. A, kot kaže, je čas vendarle bolj redka dobrina in za ljudi pomembnejši.

Sami v avtu

Jesensko anketo o mobilnostnih navadah Slovencev so opravili med skoraj 500 posamezniki, od katerih jih je bilo skoraj 46 odstotkov iz osrednjeslovenske regije, skoraj 12 odstotkov iz gorenjske, desetina iz savinjske, skoraj osem iz podravske, po šest odstotkov iz jugovzhodne in goriške regije itd. Več kot 70 odstotkov je bilo moških, med njimi dve petini starih med 26 in 40 let. Odgovorili so na 12 vprašanj, iz njihovih odgovorov pa je bilo mogoče sklepati o odnosu populacije do prevoznih sredstev.



Več kot polovica vprašanih se v službo vozi z avtomobilom, v katerem sedijo sami. Kolo ali e-kolo uporablja 11,5 odstotka anketirancev. Javnega prevoza ne uporablja skoraj 60 odstotkov vprašanih, tisti, ki ga (okoli četrtina), pa se z njim prevažajo v službo ali šolo. Okoli 72 odstotkom vprašanih je čas, ki ga prebijejo na poti, zelo pomemben, zato bi jih kar 82 odstotkov več uporabljalo javni prevoz, če bi bil dostopnejši in hitrejši. Več kot polovica vprašanih je namreč priznala, da vendarle imajo ustrezne dnevne povezave.

Anketiranci so tudi ocenjevali javni prevoz, ki jim je na voljo, po različnih atributih. Z dobro jih je 56,6 odstotka ocenilo varnost. V povprečju jih je večina zadovoljnih s točnostjo, udobjem, ceno in prijaznostjo do okolja, največ pa jih je kritiziralo čas potovanja, frekventnost in povezave.

Erik Logar, vodja področja varna mobilnost pri AMZS, ob tem meni, da je za spremembo mobilnostnih navad in trajnostno naravnano zmanjšanje števila vozil na naših cestah nujna vzpostavitev učinkovitega in inovativnega sistema javnega prometa. Velika ovira pri tem pa je razpršena poselitev. »Zato si bomo verjetno morali priznati, da bo osebno vozilo še kar nekaj časa poglavitno prometno sredstvo. Je pa to vozilo lahko okolju prijaznejše, bolj zasedeno, del delitvene ekonomije …«