Električni avtomobil iz druge roke

Z mednarodno zavezo zmanjšanju toplogrednih plinov, h katerim večji del prispeva promet, se bo morala krepko spremeniti tudi prometna krajina, vozni park, vrsta in lastništvo avtomobilov. In z njimi priložnosti in navade potrošnikov. Avtomobile na fosilna goriva bodo počasi nadomeščala vozila na hibridni, električni pogon, plin, gorivne celice. Načrti o prehodu, ki so jih v dokumente zapisale Evropska unija in njene članice, so zelo drzni; v realnosti se bo vse skupaj dogajalo počasneje. Upoštevati je treba, da bo vsem deklaracijam navkljub prva poteza na posamezniku in njegovi osebni računici.

»Mali človek« je tisti, ki bo zamenjal svoj avtomobil za čistejšega, ki bo opustil lastništvo in se preusmeril v souporabo, ki bo spet odkril in začel koristiti javni prevoz … Zagrevanje potrošnikov za vozila z manjšimi ali ničelnimi izpusti (avtomobile z električnim motorjem, hibride in priključne hibride) bo odvisno od objektivnih okoliščin, namreč od izboljšanih lastnosti (zlasti dosega) vozil in dostopnosti potrebne infrastrukture, hkrati pa bo obratno sorazmerno s cenami oziroma stroški nakupa in vzdrževanja ter lastništva čistejših avtomobilov.

Kaj se bo ob zastavljenih trendih v avtomobilski industriji dogajalo s celotnimi stroški lastništva avtomobila? To vprašanje je spodbudilo Evropsko potrošniško organizacijo (Beuc), ki je skupaj z organizacijo Element Energy že pred časom analizirala dosegljivost alternativnih pogonov in mobilnosti in njihov vpliv na celotne stroške lastništva avtomobila (za obdobje do leta 2030). Pri tem so preučevali, kako se bodo spreminjali stroški ne le za električna in hibridna vozila, ampak – glede na zaostrene pogoje in nove zahteve glede izpustov – tudi za avtomobile na klasični pogon. Pri raziskavi so sodelovali tudi predstavniki avtomobilske industrije in veliki lizingodajalci. Niso se zaustavili le pri prvem lastniku, ampak so ocenili tudi stroške drugega in tretjega lastnika, in sicer do starosti avtomobila 16 let. Prišli so do zelo spodbudnega sklepa: stroški lastništva bodo za drugega, tretjega in naslednje lastnike še precej nižji, kar bo pospešilo elektrifikacijo. Model za evropski trg je kasneje Zveza potrošnikov Slovenije (ZPS) prenesla na konkretne slovenske razmere In ugotovila, da rezultati niso dosti drugačni od EU.

Izbiro klasičnih avtomobilov bodo popestrila električna. FOTO Reuters

Strošek lastništva znižujejo spodbude

Izhajali so iz aktualnih razmer, ko država spodbuja nakup električnih vozil. V EU ta hip samo tri države ne subvencionirajo nakupa električnih avtomobilov (Hrvaška, Estonija in Litva). Večina članic zagotavlja spodbude v obliki olajšav pri dajatvah, npr. letnih taksah za uporabo cest, davščinah ob registraciji vozila, davkih na lastništvo itd., nekatere pa tudi v obliki subvencij pri nakupu avta. Slovenija je v tem pogledu še zelo radodarna, višji znesek subvencije dobijo le Romuni.

Pri nas subvencije razdeljuje Eko sklad. Kupec popolnoma električnega avtomobila si lahko obeta 7500 evrov, za nakup priključnega hibrida pa po novem 2000 evrov. Ob tem si lahko pomaga tudi z ugodnim posojilom sklada. Podobno kot drugod po EU tudi slovenska strategija za alternativna goriva razume subvencije kot zagonski mehanizem; ohranili naj bi jih do velikoserijske proizvodnje električnih avtomobilov, ko se pričakuje, da bodo njihove cene postale primerljive z ostalimi vozili na različne pogone, a s primerljivim dosegom in uporabo.

»Upoštevaje te spodbude v Sloveniji že danes kupec avtomobila nižjega srednjega razreda v prvih štirih letih porabi za električni avtomobil skoraj enako kot za različico z bencinskim motorjem, a za dobrih sedem odstotkov več kot bi za stroške avtomobila z dizelskim motorjem,« pojasnjuje Boštjan Okorn iz Zveze potrošnikov Slovenije. Pri drugih tehnološko naprednih in dražjih vrstah pogona, tudi pri priključnem hibridu, je za zdaj razlika večja.

Optimizem zbuja ugotovitev, da se bo nakup električnega avtomobila še bolj splačal naslednjemu v lastniški verigi. Za druge in tretje lastnike bi bil skupni strošek že za petino nižji kot pri bencinskih motorjih in celo za desetino nižji kot pri dizelskih. Ker pa bodo subvencije Eko sklada sčasoma izzvenele, jih analiza po letu 2025 ne vključuje več, torej bodo skupni stroški avtomobilov na električni in druge pogone bolj izenačeni. Vendar je treba upoštevati tudi drugo stran: zahteve po zniževanju izpustov bodo pripeljale do prihrankov tudi pri bencinskih in dizelskih vozilih, ki bodo morala zniževati porabo goriva.



Analiza se sicer ukvarja predvsem z električnimi avtomobili, opozarja pa, da bo nekaj podobnega veljalo tudi za ostale vrste okolju prijaznih pogonov, le da se bodo stroški morda približali nekoliko kasneje (gorivne celice na primer po letu 2030), na skupni rezultat bo vsekakor vplivala cenejša uporaba avtomobila.

Tak razplet dogajanja na avtomobilskem trgu je voda na mlin trajnostni potrošnji in čistemu okolju, potrošnike spodbuja k spremembi miselnosti. Boštjan Okorn: »Že v bližnji prihodnosti lahko pričakujemo boljšo ponudbo avtomobilov z alternativnim pogonom, predvsem električnih in priključnih hibridov, čez nekaj let pa tudi z gorivnimi celicami. Z razvojem tehnologije se bodo praktične težave z alternativnimi pogoni zmanjševale. Stroškovna analiza kaže, da bodo alternativni pogoni za potrošnikov žep zanimiva možnost, ki jo velja izkoristiti, a pri tem seveda upoštevati lastne potrebe in navade.«

Dostopnost bo vplivala na ceno

Potrošniška organizacija je raziskovala tudi, kaj vse vpliva na ceno in celotne stroške avtomobila. Najprej, logično je, da je poseben pogon omejeno dobavljiv in dražji. Raziskava Beuc kaže, da so cene v segmentu, kjer je malo vozil z določenim pogonom, lahko višje celo za 2000 do 3000 evrov.

In koliko modelov e-vozil je sploh na trgu? Po podatkih omenjene raziskave je bilo konec lanskega leta v Evropi naprodaj 19 popolnoma električnih avtomobilov in 26 priključnih hibridov (bencinskih ali dizelskih je bilo devetkrat več). Za primerjavo: leta 2010 so bili na trgu le trije električni avtomobili (in nobenega priključnega hibrida), do leta 2020 pa naj bi se po napovedih nabor povečal že na 41 električnih avtomobilov in enako število priključnih hibridov.

Pot do kupčevega srca in garaže pa spodbujajo ali ovirajo še drugi vplivi. Zagretost prodajalcev za prodajo e-vozil večinoma ni najmočnejša – po eni strani zaradi omejenega poznavanja e-mobilnosti in zaradi naklonjenosti starim pogonom, ki zahtevajo več vzdrževanja in ohranjanje servisne mreže, pa tudi višje marže. Tudi proizvajalci še zelo sramežljivo oglašujejo električno mobilnost, utapljajo se v poplavi oglaševalskih in prodajnih akcij za staro zalogo in nove modele na bencin ali dizel. Kljub temu Beucova raziskava kaže na ozka grla v dobavi. Na nove modele je treba dolgo čakati (v vrsti za model tesla 3 je prek 400.000 kupcev, Hyundayevo kono samo na Norveškem čaka 7000 kupcev).



Za kupca je pomemben tudi način plačila. Kot ugotavlja Okorn, »lizingojemalec po štirih letih odplača manj vrednosti električnega avtomobila in priključnega hibrida, kot pri klasičnih avtomobilih, kar pomeni, da lizingodajalci pričakujejo, da bodo takšna vozila lahko prodali za višjo ceno – čeprav bi glede na vse posebnosti avtomobilov z električnim pogonom pričakovali ravno nasprotno«.

Potrošniške navade se ne bodo spremenile le pri zamenjavi pogonskega vira. Nekateri se bodo navdušili za souporabo avtomobila, za tiste, ki ne opravijo veliko kilometrov, pa bo morda zadoščala (predvsem pa bo cenejša) kaka druga oblika mobilnosti (javni promet, taksi). Na ZPS so potencialne kupce avtomobilov na tak ali drugačen pogon spomnili tudi na te alternativne oblike mobilnosti; pred odločitvijo za nakup avtomobila naj dobro preverijo, kaj je zanje bolj prikladno in koliko to stane.