Neomejen dostop | že od 9,99€
Trajnostna in socialna usmerjenost podjetij je postala prednost, ki izboljšuje učinkovitost podjetij s tem pa tudi naložbena priložnost, ugotavljajo udeleženci omizja na temo investiranja v trajnostni razvoj. Če je bila trajnostna politika še lani neke vrste moralna odločitev podjetij, zdaj postaja del gospodarskega razvoja.
Angleška pravica ESG naslavlja tri dejavnike podjetij: okolje oziroma trajnostno usmeritev, socialno usmerjenost in upravljanje oziroma vodenje. Če so se še pred nekaj leti vlagatelji za okoljske in trajnostne naložbe odločali predvsem iz prepričanja in so imele posledično omejen učinek, pa zdaj okoljsko in trajnostno ozaveščena podjetja postajajo tudi donosnejša in imajo boljše vire financiranja. S tem pa so tudi naložbe s trajnostno komponento bolj donosne.
Jošar dodaja, v Triglav Skladih na trajnost gledajo kot na strateško priložnost. Je neke vrste proces prenove podjetij. Z njegovega zornega kota je zanimivo, kako prihaja na površje zavedanje zaposlenih in ocenjuje, da nas zaradi trajnostne usmeritve čaka lepa prihodnost.
Brian Alexander iz finančne ustanove GrECo pa izpostavlja določene moralne izzive: »Tudi v preteklosti so se pojavile etične naložbe in podobne naložbe, ki pa so imele omejen obseg in učinkovitost. Pri tovrstnih naložbah mora posameznik postati naložbeni aktivist. Toda dokler je tovrstnih zanesenjakov malo, se je pojavila dilema med želenim donosom in etičnostjo.«
Direktor sklada Alfi Renewables Janez Grošelj pa pravi, da so v skladu postali neke vrste verniki zelenega prehoda in verjamejo to, kar počnemo: »Imamo izkušnje in z referencami smo prepričali vlagatelji, vlagamo izključno obnovljive vire v regiji, ki je še na začetku tega razvoja. Zadnje leto smo bili priča dramatičnim spremembam na vseh trgih energetike. Dobra novica je, da evropski trg deluje, druga dobra zadeva pa je, da je evropski trg dobro povezan. To je dobra osnova za naložbe v obnovljive vire.«
Na to se je odzval Jošar, ki pravi, da je finančna industrija v neke vrste privilegiranem položaju, saj dejansko odloča, kdo bo uspel. S tem pa odločajo tudi o prihodnosti. »Od nas je tako tudi odvisno, ali bodo imele zelene naložbe prihodnost. Koncept ESG je dejansko tehnični pojem, ki pred desetletjem še ni imel neke teže. Ta pojem je v zadnjih letih dobil bistveno več medijske pozornosti in tem se tudi politizira. S tem pa je postal bolj prepoznaven. Vsi smo za podnebni prehod in to ima potem tudi vpliv na naše odločitve in oblikuje gibanje tečajev finančnih instrumentov.«
Toda Alexander opozarja tudi na zlorabe pojma ESG: »Vedno, ko gledamo termin ESG, analiziramo, kam bo to podjetje pripeljalo. Na eni strani imamo sanjače, ki delajo to iz prepričanja. Na drugi strani so oportunisti oziroma preračunljivci, ki skušajo zgolj izkoristiti okoliščine in pogosto nimajo resnega interesa. Mi moramo presojati, kakšno je dejansko podjetje.«
Umberger pa pravi, da so podjetja v zadnjih letih naredila velik napredek, kar je opazno tudi na Ljubljanski borzi: »z vidika Ljubljanske borze menim, da je večina podjetji naredila velik napredek na področju ESG in imajo nadgrajeno poročanje. Bankam je ESG velik izziv, a hkrati tudi priložnost. Iz vidika vlagateljev pa je ESG velika priložnost.« Toda Umberger opozarja, da morajo ponudniki finančnih storitev pripraviti ustrezne finančne produkte. Še večji izziv pa je ključno vprašanje, kako spodbuditi vlagatelje v Sloveniji, ki so izrazito neaktivni in pretežno varčujejo v depozitih. Če bi bil ESG eden od katalizatorjev, je to seveda odlično, a je vprašanje, ali bodo vlagatelji to prepoznali.
Lorenčič dodaja, da je preusmeritev prihrankov že tradicionalno vprašanje. Na eni strani so določeni premiki. Sam koncept ESG je lahko dober predvsem iz vidika finančnega izobraževanja mlade populacije, torej vlagateljev prihodnosti. ESG se je začel kot politični produkt, zdaj postaja vse bolj pomemben pri odločitvah vlagatelja.
Jošar se s tem strinja in pravi, da je ključna komunikacija in izobraževanje vlagatelja. »Dejansko ni dileme, je pa vprašanje zavedanja oziroma zaznave vlagatelja. Investicijski skladi in banke bomo postopno vse težje prodali finančne instrumente, ki nimajo trajnostne komponente,« ocenjuje Jošar
Grošelj ob tem dodaja, da je energetska kriza marsikoga prebudila in zavedanje prenesla na novo raven. To je močno povečalo tudi zanimanje vlagateljev. Ključni razlog je bil hiter dvig cen energentov, potem ko so bile te dolga leta izjemno nizke in so nekako vse potisnile v neko varljivo ugodje.
A Natalija Stošicki pri tem opozarja, na neustreznost spodbud države. Med pomanjkljivostmi opozarja, da je zelo malo ukrepov, ki bi se izvajali preko bank. Malo je jamstev bankam in podobnih ukrepov. Malo je tudi kombiniranja nepovratnih sredstev s finančnimi instrumenti in subvencioniranja obrestnih mer. Gre za ukrepe, ki povečujejo donosnost naložb v zeleni prehod. Vse te spodbude so v tujini bolj uveljavljene kot v Sloveniji. Slovenija ogromno nepovratnih sredstev porabi v javnem sektorju, bistveno manj pa jih je za gospodarstvo. Predvsem manjkajo kombinirani produkti nepovratnih sredstev in finančnih instrumentov.
Grošelj še dodaja, da se je lani v določeni meri porušil dolgoletni model financiranja. Zdaj prehajamo v modela spodbud v model prehoda gospodarstva. Eno vprašanje je, kako bomo jamčili donos finančnim inštitucijam, predvsem kot gre za majhna in srednja podjetja. Drugo vprašanje pa je tudi zagotavljanje zadostnih virov, da se bodo financirali vsi ti projekti.
Hvala, ker berete Delo že 65 let.
Vsebine, vredne vašega časa, za ceno ene kave na teden.
NAROČITEObstoječi naročnik?Prijavite se
Komentarji