V elektrodistribucijsko omrežje bi morali vložiti štiri milijarde evrov

S predsednikom uprave Elektra Primorska Urošem Blažico smo se pogovarjali o prehodu Slovenije in Evrope v brezogljično družbo, pri čemer imajo distribucijska podjetja, kot je Elektro Primorska, odločilno vlogo. Infrastrukturo bo treba dograditi tako, da bo omogočala priklapljanje sončnih elektrarn, toplotnih črpalk in drugih naprav, zagotavljati bo morala stabilno dobavo.
 

Ministrstvo za infrastrukturo je nedavno izdalo energetsko dovoljenje za projekt JEK2, pri čemer so poudarili, da to ni dokončna odločitev za gradnjo drugega bloka jedrske elektrarne, ampak začetek odločanja o investiciji, ki jo povezujejo z zavezami za podnebno nevtralnost do leta 2050. Kako vi gledate na to?

Moje mnenje je, da je to verjet­no edina racionalna rešitev za Slovenijo v naših prizadevanjih za zmanjševanje emisij CO2. Sem zagovornik uporabe jedrske energije, to je tudi eden največjih izumov sodobnega časa in dokazano imajo jedrske elektrarne veliko manjši vpliv na okolje kot termoelektrarne. Res pa je, da je velik strah v povezavi z umeščanjem takšnega objekta v prostor, kar je razum­ljivo, saj je spomin na Černobil še vedno živ. Zato bo verjetno postopek dolgotrajen in zahteven, osebno pa menim, da je to prava rešitev za zagotavljanje vzdržnosti slovenskega energetskega sistema in tudi zmanjševanje ogljičnega odtisa.


 

Evropska komisija je razgrnila sveženj Pripravljeni na 55 (Fit for 55), ki predvideva najmanj 55-odstotno zmanjšanje emisij toplogrednih plinov do leta 2030. Ali smo v Sloveniji to sploh sposobni izvesti?

Evropska unija je zastavila visoke cilje na področju okoljske politike in energetike. Slovenija še ni tako daleč, da bi jih lahko dosegla, vidim jih kot strateško usmeritev. Morali bomo imeti ambicijo, da te cilje izpolnimo. Kot rečeno, trenutno stanje kaže, da nam ne gre prav dobro, verjamem pa, da nam lahko do leta 2055 uspe. Za to pa bo potrebna velika enotnost v slovenski energetiki v smislu razumevanja strateških ciljev in tudi zagotavljanja virov za investicije. Vedeti moramo, da ta prehod ne more biti brezplačen, ampak zahteva velika vlaganja in vire bo treba zagotoviti. To je izziv. Imamo pa znanje in prav tako lahko rečemo, da je slovenska energetika v dobrem stanju. Še zlasti to velja za distribucijo, njen regulirani del – mislim s finančnega vidika – in tudi infrastruktura je v redu. Bodo pa potrebna res velikanska vlaganja v prihodnjih letih in precejšen del bo vezan prav na infrastrukturo.
 

Ko govorimo o gradnji infrastrukture, je vedno tudi vprašanje poseganja v prostor, v naravno okolje rastlin in živali ter seveda ljudi, ki tam živijo.

Nič se ne zgodi čez noč. Investicije v energetiki so dolgoročne in se tudi izvajajo relativno dolgo. Zato morajo biti dobro strateško premišljene in razumljivo je, da se nasprotniki, če hočete okoljevarstveniki, v prvem trenutku odzovejo zelo impulzivno, in prav je tako. Sčasoma, če se ustvari neki dialog, pa verjamem, da se najde skupna rešitev. Mislim, da se v zadnjih letih vzpostavlja kultura dialoga. Res pa je potem ključno vprašanje, kako zeleni in odgovorni do narave želimo biti ter kakšne so naše ambicije po napredku, kako industrijsko razviti hočemo biti. To dvoje je težko uravnoteženo spoštovati, ker prideš do točke, ko ni mogoče zadovoljiti obeh cil­jev. Industrijskega napredka brez energije ni. Seveda je to mogoče deloma obvladati z učinkovito rabo, ampak na neki stopnji energije zmanjka in jo je treba proizvesti, za to pa umestiti proizvodne vire in zgraditi infrastrukturo, kar pomeni poseg v naravo. Vprašanje je torej, kaj želimo: stoodstotno varovati naravo tudi na račun stagnacije v razvoju ali pa sprejemati kompromise. Mislim, da je pot naprej pot kompromisov in dialoga. Nikomur ne koristi, če se postavi na okope. Mi imamo tak­šno izkušnjo s projektom gradnje vetrnega polja, ki je zdaj stara že več kot 15 let.


 

Nacionalni energetski in podnebni načrt (NEPN) je po mnenju evropske komisije v več postavkah premalo ambiciozen. Najslabše ocenjuje cilje pri uporabi obnovljivih virov energije. Kako pa vi vidite NEPN?

Vseeno mislim, da ni neambiciozen, ampak da je realen, kar zadeva rabo obnovljivih virov. Sploh glede na naravne danosti, ki jih imamo v Sloveniji. Sonce je naravni vir, pri katerem imamo še najmanj težav z doseganjem ciljev, veliko več jih imamo z vetrom in izkoriščanjem hidroenergije. Slovenija je relativno revna država v smislu vetrnega potenciala, imamo zelo malo območij, kjer bi veter učinkovito izkoriščali. Res pa je, da tudi na teh zelo težko umeščamo objekte v prostor in se vedno znova zatika, kar velja tudi pri izkoriščanju preostalega hidropotenciala. Slovenija nima veliko prostora, prav tako ne potenciala, tako da se približujemo vrhu eks­ponentne krivulje, kjer je vedno težje in vedno dražje umestiti nov objekt v prostor. Torej, če gledamo z distance, so cilji verjetno res premalo ambiciozni, a realno gledano bi rekel, da so kar dobro zastavljeni.
 

Ali se v povezavi s svežnjem Pripravljeni na 55 lahko ustvari neka neenakost med evropskimi državami glede na različne naravne danosti, ki jih omenjate?

Niti ne. Evropska unija gradi na enotnem trgu in skupnosti, da je tudi z energetskega vidika čim bolj povezana. Kar pomeni, da je prioriteta najprej izgradnja infrastrukture, ki bo omogočila pretok energije s severa na jug, z vzhoda na zahod in obratno, veliko dela tudi na povezavah tega prenosnega omrežja. Pred 20 leti je imela vsaka država svoje omrežje, svoj sistem, danes je cilj, da se omrežja povežejo in se tako omogoči pretok energije, s tem se bodo tudi cene energije po prostoru EU precej izravnale. Namen tega povezovanja je tudi čim bolj učinkovito izkoristiti potencial tam, kjer je. Na severu Evrope imajo fantastičen vetrni potencial in je prav, da so tam vetrna polja, sončna pa seveda na jugu celine.


 

Kje v splošnem vidite priložnosti, kako doseči in preseči cilje iz NEPN, glede na to, da bo v prihodnjih letih na voljo veliko sredstev?

Naša ključna naloga je ustvariti pogoje, da bo te cilje mogoče doseči. Če govorim o našem podjetju ali na splošno o slovenski distribuciji, pomeni, da moramo zgraditi ali dograditi ustrezno infrastrukturo, ki bo omogočala priklapljanje sončnih elektrarn, toplotnih črpalk, električnih vozil, hranilnikov energije itn. NEPN in tudi program Pripravljeni na 55 predvidevata, da se bomo tako rekoč vsi vozili z električnimi vozili, da se bomo vsi greli in kuhali na elektriko, da bomo proizvajali električno energijo predvsem iz obnovljivih virov in da bomo v vsaki hiši imeli še hranilnik energije. Če hočemo, da bodo vse te naprave učinkovito delovale, je treba dobesedno na novo potegniti kable oziroma dograditi obstoječe omrežje tako, da se bo znalo prilagajati vsem tem napravam, da bo pametno. To pa zahteva investicije. Naša naloga je, da čim prej zgradimo čim več tega omrežja, saj bo samo primerna infrastruktura spodbudila poslovne in zasebne odjemalce v investicije v električne avtomobile, toplotne črpalke, sončne elektrarne. Saj veste, hitrega avtomobila ne kupimo, če ni ustreznih cest, na katerih bi lahko izkoristili njegovo moč.


 

In kako gre Sloveniji oziroma distribucijskim podjetjem pri tem?

Nam gre srednje dobro. Naši načrti so ambiciozni, za zdaj smo v koraku s časom in nimamo težav s tem, da se ljudje ne bi odločali za sončne elektrarne ali električne avtomobile, ker naša infrastruktura ne bi bila primerna. Ampak smo res na začetku poti. Teoretično bi se težave lahko začele čez dve ali tri leta. V tem času moramo izvesti investicije, ki smo jih pripravili, da bo prehod gladko stekel. Največji strah pri realizaciji je povezan s potrebnimi finančnimi viri, ki so sicer za prihodnja tri leta zagotovljeni, in predvsem umeščanjem najbolj enostavnih objektov v prostor. Tu se postopki včasih zelo zavlečejo in to za sabo povleče vrsto nekih odločitev in slabe volje.
 

Kakšen pa je interes oblasti, da se to spremeni?

Zdaj sta v fazi sprejemanja dva zakona, zakon o oskrbi z električno energijo in zakon o obnovljivih virih energije, za katera predvidevam, da bosta potrjena jeseni. Vendar zakonodajne spremembe potekajo v luči prilagajanja evropskim direktivam in smernicam, za distribucijo pa prinašajo dodaten pritisk, predvsem v smislu krajšanja rokov za izdajo soglasij in podobno, ne pa olajšav pri izvajanju gospodarske javne službe. Tako da bi zdaj težko rekel, da je velik posluh za to, da bi se distribuciji olajšalo izvajanje nalog in doseganje strateških ciljev.
 

Problem umeščanja v prostor ostaja?

Da. Prav tako vprašanje zagotav­ljanja dodatnih virov za financiranje projektov. Ampak kot sem rekel, prihodnja tri leta ne bomo imeli težav, zmogli bomo z lastnimi viri in močmi. Če bomo hoteli narediti korak naprej, pa ne bo šlo brez soglasja politike in strateške odločitve. Težko bi sicer rekel, da se o tem ne razmišlja. Res je, da so v naši panogi trenutno na drugih področjih bolj akutni problemi kot v distribuciji, zato smo morda malo bolj na koncu prioritet. A bo treba to spremeniti, če bomo želeli ta prehod doseči.
 

Kako pa lahko k okoljskim ciljem prispevate distributerji? In konkretneje, kakšni so načrti Elektra Primorska?

Okrepiti je treba nizkonapetostno omrežje. Najpomembnejše je dograditi omrežje z novimi transformatorskimi postajami. Večino teh razdelilnih transformatorskih postaj (RTP) smo v zadnjih letih že posodobili, nekaj deset jih bo treba dograditi, jih na novo umestiti v prostor, uzemljiti ključne srednjenapetostne vode. Danes imamo tudi zaradi vremenskih razmer težave z dobavo električne energije, ker vodi še vedno potekajo po drogovih, treba jih bo zakopati v tla. Še ena ključna naloga bo zazankati omrežje. Elektro Primorska se razteza v dolinah rek Soča in Vipava, posebno v prvi se električni vodi končajo radialno, se ne povežejo v neko znanko. Z varnostnega vidika je bolje, da je vsak odjemalec v zanki, povezan z dveh strani. Zaradi naravnih danosti je to relativno težko doseči, je pa tehnično izvedljivo in drago. Soško stran bomo povezali z Gorenjsko skozi predor v Podbrdu, nekaj rešitev imamo tudi na Krasu. S tem bomo povečali zanesljivost dobave, z dograditvijo novih transformatorskih postaj bomo zagotavljali potrebno moč.

Vse elemente omrežja je nato treba povezati prek mobilnih omrežij z nekim centrom vodenja, da nam bo omogočalo daljinsko upravljanje in tudi pametno odzivanje v realnem času. Prav tako moramo zamenjati vse nizkonapetostne vode z zmogljivejšimi. To je seveda zelo obsežen poseg, ampak nujen.
 

Kako pa zdaj kaže z investicijo Elektra Primorska v vetrno polje na Volovji rebri?

To je zgodba, ki ima res dolgo brado. Še vedno je naša tiha želja, da bi na Volovji rebri izkoristili vetrni potencial, seveda pa ne na način, da bi ogrozili katero koli živalsko vrsto. Projekt smo sicer že opustili, ko nam je bilo odvzeto že pridobljeno okoljevarstveno soglasje, saj se nam ni zdelo smiselno vztrajati pri nekem projektu, ki bi očitno povzročil škodo naravi – tako je bilo takrat ugotovljeno. Ampak razvoj gre naprej, potencial pa na tistem območju je in tudi Elektro Primorska je lastnica zemljišč, ki so daleč od naseljenih območij. In kar je najpomembnejše, tehnologije za izkoriščanje vetra so toliko napredovale, da je za doseganje enake moči potreben veliko manjši poseg v prostor. Zato še vedno gojimo upanje, da bomo na tem območju našli mikrolokacije, kjer pa bi lahko postavili vetrnice. Da se to lahko zgodi, je seveda treba delati z roko v roki z okoljevarstveniki in skupaj poiskati mikrolokacije, ki bodo sprejemljive za vse.


 

Investicije v infrastrukturo, ki so nacionalni projekt oziroma v tem primeru kar vseevropski, imajo poleg vpliva na okolje tudi multiplikativne učinke na gradbeni sektor, na skladnejši regionalni razvoj, zaposlenost, verjetno še kaj. Kako bi s tega vidika opredelili pomen naložb v okoljsko nevtralnost?

S konkretnimi številkami lahko operiram samo v smislu ocenjene investicije. Kar zadeva distribucijska podjetja, je ocena, da bo v prihodnjih desetih letih treba vložiti v distribucijo štiri milijarde evrov. Seveda poleg rednih investicij, ki jih zdaj izvajamo. In ta znesek je nekajkrat večji, kot ga zdaj investiramo na letni ravni. To potegne za sabo nova delovna mesta, dodatne izvajalce. Če apliciram na raven Elektra Primorska: zaposlenih nas je približno 480 in na leto rea­liziramo za dobrih 20 milijonov investicij v elektrodistribucijsko omrežje ter izvajamo vse druge storitve za odjemalce. Če pomislim, da bi morali, upoštevajoč te cilje, povečati investicije z 20 na 80 ali 100 milijonov na leto, je popolnoma jasno, da bo to v obliki in organiziranosti, ki jo imamo danes, težko izvedljivo. Angažirati bo treba nove izvajalce, zaposliti dodatne ljudi, kar seveda ugodno vpliva na gospodarsko rast, BDP in tako naprej.

Ali lahko drugi deležniki spodbudijo povečanje naložb, kaj lahko oni naredijo?

Največja spodbuda so po navadi želje in zahteve odjemalcev. Prvi triger bodo električni avtomobili, ki bodo postali dostopnejši in odjemalci si jih bodo želeli. A če jih ne bodo mogli polniti, jih ne bo nihče kupil. Sočasno se povečuje neposreden pritisk na nas, ki zagotavljamo infrastrukturo za polnjenje. Mislim, da bo trg naredil veliko. So pa pomembne tudi politične odločitve, najpomembnejši je strateški dokument Pripravljeni na 55, iz tega bodo gotovo izhajale tudi spodbude za električna vozila. Po drugi strani se tudi z načrtom za okrevanje in drugimi evropskimi razpisi že pojavljajo sredstva, ki so na voljo za to, da bomo mi lahko zgradili in dogradili omrežja. Spodbude morajo prihajati z obeh strani, ključno pa je, da obstajata vizija in strategija, da gremo v zeleno, v elektriko.
 

Kaj pa menite o sredstvih, ki so na voljo za prehod?

To, kar je v načrtu za okrevanje, je drobec, kar zadeva distribucijo. Mislim, da je manj kot sto milijonov evrov, so pa dobrodošli. Mi pripravljamo triletne načrte in za to obdobje me ni strah, da ne bi mogli izpeljati načrtovanih potrebnih investicij. Bolj me skrbi, da se nam bo kakšen objekt zamak­nil zaradi zapletov z umeščanjem v prostor. Za naslednje triletno obdobje pa je že težko napovedati. Pričakujemo, da bo pritisk odjemalcev večji in da nam bo v tem času uspelo pridobiti dodatna evropska sredstva. Računamo tudi na razumevanje agencije za energijo, kar sicer po navadi pomeni povišanje omrežnine. Mislim, da brez tega prehod ne bo mogoč.
 

Če govorimo na ravni EU, je eden od izzivov, kako učinkovito povezati skupni trg, da bo infrastruktura različnih držav znala komunicirati med seboj. Ali na tem področju zdaj potekajo kakšne aktivnosti?

Povezovanje trgov med seboj je ena med usmeritev EU. Torej, če ni pretoka, jih najprej fizično povezati, rezultat pa bo izenačenje cen energentov na celotnem območju unije. Nepovezanost trga zagotovo pomeni višje cene energije.
 

Kdaj bomo prišli do točke, ko bo električne energije začelo primanjkovati?

Dobro vprašanje. Mislim, da imamo dovolj znanja, da s pametnimi rešitvami, investicijami izkoristimo vse potenciale in se izognemo potencialni nevarnosti, da bi prišlo do motenj v dobavi zaradi dinamičnih elementov, ki se vključujejo v omrežja, na eni strani proizvodnja, na drugi strani poraba. To je zdaj vse zelo volatilno. V preteklosti je bila proizvodnja s kurjenjem premoga konstantna in tudi poraba je bila zelo natančno predvidljiva za teden, mesec dni v naprej. Danes, če ni sonca, sončne elektrarne ne delujejo, če je zelo vroč dan, naenkrat vsi hladimo s klima napravami. Ta velika dinamičnost trga zahteva vlaganja v infrastrukturo za obvladovanje teh težav. Ampak, kot rečeno, prepričan sem, da imamo dovolj znanja, volje in energije, da bomo izvedli vse potrebne investicije, da ne bi prišlo do težav z oskrbo.