Najzanesljivejša pot do okrevanja gospodarstva

Napovedi analitikov, podprte s statističnimi podatki, dajejo upanje, da je gospodarstvo po krizi zaradi koronavirusa vendarle na poti okrevanja. In zgledne pozitivne rasti BDP so napovedane tudi za prihodnji dve leti. Da pa bi se to lahko uresničilo in da bi čim bolje izkoristili veter v jadra (kljub medicinski skepsi in svarilom pred naslednjim valom epidemije ali še posebno zato), mora gospodarska politika povleči prave poteze. Drugačne kot jih je v prejšnji krizi. Iz slabih izkušenj je dozorelo spoznanje, da je najzanesljivejša pot do okrevanja povečanje javnih investicij.

»Med krizo, ko se zmanjšajo zasebna poraba in zasebne investicije, mora država s povečanimi javnimi investicijami nadomestiti izpad zasebnega povpraševanja. S tem doseže dvojni učinek. Najprej, da se BDP zmanjša manj, kot bi se sicer, nato pa, da vlada s svojimi naložbami spodbudi gospodarsko aktivnost in zaposlovanje v zasebnem sektorju,« pojasni sedanjo gospodarsko logiko ekonomist dr. Jože P. Damijan. Če je namreč vlada nespametna ter začne med recesijo varčevati in zmanjševati proračunski primanjkljaj, bo dosegla nasprotni učinek: BDP in zaposlenost bosta še bolj upadla, zmanjšali se bodo fiskalni prihodki, primanjkljaj in javni dolg pa bosta tudi čez čas precej večja, kot če bi država ukrepala pravilno.

Javne investicije so najučinkovitejša spodbuda za gospodarsko rast, saj neposredno povečujejo agregatno povpraševanje, torej BDP. Druga opcija je zmanjšanje davkov, vendar bi imelo to bistveno manjši učinek na BDP, saj se kar okoli polovica davčnih prihrankov prelije v varčevanje, namesto da bi se v celoti v potrošnjo in investicije. Dejstvo je, da je investicijski multiplikator precej večji od davčnega.


 

Ukrepati je treba hitro

Pomembno pa je tudi, kako se vse to izpelje, kako povečati javne investicije. Najprej – država se mora odzvati hitro. Damijan: »Pri tem je treba upoštevati troje. Prvič, da nameni javna sredstva v investicije, ki bodo dale najhitrejši učinek, torej v že pripravljene projekte. Drugič, da jih nameni za tisto, kar bo imelo največji učinek, torej za projekte, povezane z gradbeništvom in domačo gradbeno operativo. In tretjič, v času recesije vlada ne sme brezglavo razmetavati denarja, pač pa ga mora investirati skladno z dolgoročno strategijo, torej predvsem v transportno infrastrukturo, energetiko, socialna stanovanja, domove za starostnike in tako dalje. Multiplikatorji teh naložb so podobni, pomembno pa je slediti dolgoročnim strateškim potrebam razvoja države.«

Zakaj gradbeništvo? Preprosto, ker ima med vsemi gospodarskimi dejavnostmi najvišji multiplikator, namreč okoli dva – za vsak vložen evro se BDP poveča za dva evra. To pa zato, ker je ta panoga največji porabnik inputov iz drugih panog in ker s tem neposredno in nato posredno prek povečanih nabav spodbuja zaposlovanje v celotnem gospodarstvu.


 

Sklad in obveznice

Naslednje vprašanje je, kje dobiti denar. To dandanes ni več največja težava, saj je denarja na finančnih trgih dovolj (banke uvajajo celo ležarine na prihranke), državi bi ga za financiranje javnih naložb že za minimalni donos posodili različni zasebni skladi. Kljub temu Jože P. Damijan poudarja, da bi morala imeti država zagotovljena namenska sredstva za javne investicije: »S tem se zagotavlja tudi stabilnost financiranja skozi daljše časovno obdobje ter vzdrževanje investicijskega cikla. V gradbeništvu to poznamo kot tako imenovano zlato pravilo – da je tri do štiri odstotke BDP na leto namenjenih za javne investicije. To namenskost in stabilnost financiranja lahko zagotovimo z ustanovitvijo posebnega infrastrukturnega sklada, ki ima zagotovljeno namensko financiranje, in z izdajo dolgoročnih infrastrukturnih obveznic.«



Dolgoročno je pri tem mišljeno res na zelo dolgi rok, »smiselne bi bile 30- ali celo 50-letne obveznice, saj država z njimi na zelo dolgi rok zaklene sedanje rekordno nizke obrestne mere in si tako zagotovi brezobrestno financiranje«. Po drugi strani pa je smiselno del teh obveznic prodati na domačem trgu ter tudi domačim državljanom in finančnim naložbenikom omogočiti, da bodo svoje prihranke naložili bolj donosno, kot je varčevanje na bankah. Tako, pojasni ekonomist, vlada omogoči domačim subjektom, da participirajo pri razvojnih projektih in delijo koristi.

Neučinkoviti sistem črpanja sredstev EU

Seveda so dobrodošla možnost tudi evropska sredstva – če bi jih bili sposobni sproti počrpati. Damijan je glede tega zelo kritičen, češ da je Slovenija pri koriščenju evropskih sredstev notorično počasna in neučinkovita. »Prvi problem je vedno, da nimamo pripravljene strategije za porabo že prej, preden je na ravni EU sprejet nov sedemletni finančni dogovor. Torej, da nimamo pripravljenih projektov vnaprej, pač pa o njih začnemo razmišljati šele po sprejetju proračuna EU, nato traja dve do tri leta, da naš program črpanja sredstev EU postane operativen. Drugi problem je, da nimamo vsebinskih razvojnih prioritet in velikih projektov, pač pa sredstva razdeljujemo razpršeno na ogromno majhnih projektov. Tretji problem pa je, da je naš sistem črpanja sredstev EU zelo neučinkovit. Resor za odobravanje projektov in plačilni organ, ministrstvo za finance, sta namreč povsem neusklajena, pri čemer so uradniki bolj papeški od papeža.«

Se bo zgodba ponovila v novem večletnem proračunu EU in nacionalnem načrtu za okrevanje in odpornost? Upajmo, da ne. Da bo vlada vzpostavila učinkovitejšo podporno strukturo za usmerjanje in črpanje sredstev EU. Vendar – »zapleti v zadnjem letu glede načrta za okrevanje in odpornost na žalost ne vlivajo optimizma«.

Da več ostane doma

Je pa še ena nikakor nepomembna podrobnost. Javne investicije bodo imele največji učinek, če bodo angažirale čim več domačih izvajalcev. Več gradbenih in dobaviteljskih poslov kot bodo dobila domača podjetja, več denarja se bo potrošilo (za nabave materiala, za plače zaposlenih, za amortizacijo in dobičke podjetij) in več delovnih mest bo ustvarjenih v Sloveniji.
Makroekonomska študija, v kateri je sodeloval naš sogovornik, je pokazala, da od tipičnega gradbenega projekta ostane v Sloveniji 73 odstotkov vrednosti projekta, če dobi delo domači izvajalec, in samo 20 odstotkov, če naročnik angažira tujca.

»Če na razpisu za infrastrukturni projekt izberemo tujega ponudnika, bo objekt sicer zgrajen, morali pa se bomo odpovedati novim delovnim mestom in multiplikativnim učinkom investicije. Tudi zato vse razvite članice EU poskrbijo, da veliko večino javno financiranih gradbenih poslov dobijo domači izvajalci,« poudarja Damijan.

Po denar in nasvet v SID banko

Investitorji si bodo pri iskanju virov lahko pomagali tudi s SID banko, katere poslanstvo je prav spodbujanje (trajnostnega) razvoja in konkurenčnosti slovenskega gospodarstva. Za investicije javnega sektorja SID banka zagotavlja financiranje bodisi v sodelovanju s poslovnimi bankami bodisi neposredno, in sicer prek posebnega programa financiranja naložb občin in subjektov širšega javnega sektorja ter financiranja projektov urbanega razvoja z uporabo kohezijskih sredstev. Lastne vire dopolnjuje tudi z namenskimi viri mednarodnih razvojnih bank (EIB in CEB) in s tem dosega ugodnejše posojilne pogoje.



Omenjena banka je v zadnjih letih financirala občinske projekte v skupni vrednosti več kot 150 milijonov evrov in s tem pripomogla k posodobitvi infrastrukture in izboljšanju kakovosti življenja v občinah po vsej Sloveniji, posledično pa pripomogla tudi k večji decentralizaciji in skladnejšemu regionalnemu razvoju. Sicer pa je v zadnjih letih posredno prek bank in neposredno financirala različne infrastrukturne projekte (občinske, elektroenergetske, turistične, telekomunikacijske, izobraževalne, socialne …) v vrednosti več kot 700 milijonov evrov. Že od leta 2015 je v okviru Evropskega svetovalnega vozlišča za naložbe (EIAH) vstopna točka za Slovenijo, leta 2019 je z EIB sklenila tudi pogodbo za tehnično pomoč za vzpostavitev in delovanje projektne pisarne s ciljem izboljšati naložbeno okolje ter odpraviti pomanjkljivosti pri mobilizaciji financiranja.

»Za to področje pripravljamo tudi nov program financiranja javnih subjektov v širšem smislu, ki bo že jeseni omogočal ugodno dolgoročno financiranje javnih investicij, namenjen pa bo financiranju negospodarskih dejavnosti in spodbujanju naložb v javno infrastrukturo, hkrati bomo javnim subjektom omogočili svetovanje na področju zapiranja finančnih konstrukcij javnih projektov,« so na naša vprašanja odgovorili v SID banki.

Na podlagi dosedanjih izkušenj s finančnimi instrumenti na SID banki razmišljajo o vzpostavitvi oziroma nadaljevanju izvajanja finančnih instrumentov na tem področju tudi v novi finančni perspektivi.