Mlajši podjetniki se prej odločijo za zaščito znamke

Ljubljana – Ni nujno, da znamčenje utemeljujemo z vrednostjo globalnih mega blagovnih znamk, kot so Apple, Google, Microsoft, Facebook, Amazon, Coca-Cola, Samsung, Disney, Toyota, McDonalds … Lahko se ozremo na izstopajoče dosežke slovenskega kapitala: govoreči maček Tom s prijatelji je zadnji (in vrednostno največji) slovenski dokaz, da je z dobro idejo in umnim upravljanjem blagovne znamke mogoče dvigniti vrednost oziroma ceno podjetja v nedoumljive višave. Recimo do skoraj milijarde evrov, za kolikor sta zakonca Login prodala Kitajcem svoj Outfit7.

Blagovna znamka je srce vsakega uspešnega podjetja, se strinja stroka. Odslikava poslovni ugled, kakovost blaga, zaupanje v ponudnika, bistveno pa je, da zagotavlja njegovo prepoznavnost pri potrošnikih. Imetnik znamke je lahko tudi fizična oseba ali samostojni podjetnik.

Skrb za znamko se začne z njeno registracijo. Zakaj je zaščita znamke pomembna? Alja Žagar, ki v Zavodu mladi podjetnik svetuje na področju prava intelektualne lastnine in zastopa stranke v postopkih registracije znamk in modelov, pojasnjuje: »Če podjetje znamko zaščiti, ima izključno pravico, da prepreči tretjim osebam uporabo enakega ali zavajajoče podobnega znaka za enako ali podobno blago oziroma storitve brez soglasja njih kot imetnika znamke. Preprečuje tudi, da bi kdo ustanovil podjetje z imenom, ki bi vsebovalo besede ali znake, ki vsebujejo znamko. Znamke namreč praviloma uživajo zaščito šele, ko so registrirane, in ne kar samodejno. V ta namen mora podjetje vložiti prijavo za registracijo, ki mora vsebovati vse predpisane sestavine, in plačati pristojbino za registracijo.«



Pred tem je treba najti oblikovne rešitve za znak, določiti blago in storitve, ki bodo predmet zaščite, in izbrati ozemlje oziroma države, kjer naj zaščita velja. Posebno pozornost mora nameniti preverjanju razpoložljivosti imena znamke. Če vlaga prijavo za zaščito znamke v Sloveniji ali EU, lahko vse to opravi podjetje samo ali pooblasti zastopnika, vpisanega v register zastopnikov za znamke pri pristojnem uradu za intelektualno lastnino.

Kakšna je lahko znamka

Pri izbiri znamke in imena je treba upoštevati določene zahteve in omejitve. Biti mora taka, da jo bodo potrošniki lahko prepoznali in jo razlikovali od znamk konkurence, ne sme biti sestavljena zgolj iz elementov in izrazov, ki označujejo lastnosti proizvoda ali storitve, ne sme zavajati ali biti žaljiva, ne sme vsebovati ali posnemati državnih simbolov ali simbolov mednarodnih organizacij. V takšnih primerih bo urad po uradni dolžnosti registracijo znamke zavrnil.
Ker znamka ščiti le na prijavi določeno blago, mora prijavitelj svoje izdelke razvrstiti v razrede po posebni mednarodni klasifikaciji in tako določiti obseg varstva znamke.

Dokaj težaven posel je lahko preverba razpoložljivosti imena. Prebrskati je treba javno dostopne baze prijavljenih in registriranih znamk in pregledati, ali že obstaja enaka ali podobna, za enako ali podobno blago. V Zavodu mladi podjetnik svetujejo, da to opravi registrirana oseba z ustreznim znanjem in izkušnjami. Slabo opravljena preverba namreč lahko izzove ugovor in prepreči registracijo. Po mnenju Alje Žagar je to najzahtevnejši del, »saj se je treba posvetiti podrobnostim, treba je biti kreativen – poleg enakih znamk je nujno upoštevati tudi vse podobne različice in teh je lahko res ogromno«.
Prijava se vloži na urad za intelektualno lastnino, bodisi slovenski (Urad RS za intelektualno lastnino, Ursil) ali evropski (Urad EU za intelektualno lastnino, Euipo). Urad preveri izpolnjevanje pogojev, ne pa tudi obstoja enake ali podobne znamke, ki ščiti enako ali podobno blago. To je dolžnost imetnikov že registriranih ali prijavljenih znamk; ti bodo uveljavili svoje pravice, če bo nekdo z enako ali podobno znamko kršil njihove pravice.

Lani je bilo vloženih 1456 novih prijav nacionalnih znamk, kar je 48 manj kot leto prej, a trend nekoliko niha in se ohranja pri okoli 1500 prijavah na leto. Registrirali so 1254 prijav, zavrnili, zavrgli ali umaknili so jih 198.
Zaščita velja deset let, nato jo je ob vnovičnem plačilu pristojbin mogoče obnavljati. V podjetjih je to kar ustaljena praksa. Če se je v dekadi videz znamke bistveno spremenil, pa vložijo novo prijavo. Obnavljanje je smiselno, meni Žagarjeva, saj se z leti vrednost znamke ob pametnem upravljanju veča – večja prepoznavnost in ugled pomenita tudi večjo vrednost znamke.

Mladi so bolj ozaveščeni

Aljo Žagar povprašamo, kako na zaščito blagovne znamke gledajo mladi slovenski podjetniki, kaj, kdaj in kje najpogosteje zaščitijo, kaj jih pri tem moti. »Moram reči, da se podjetniki mlajših generacij veliko bolj zavedajo pomena zaščite svoje industrijske lastnine. Tako se za registracijo blagovne znamke odločajo že zgodaj na svoji podjetniški poti, nekateri pa znamko registrirajo, še preden sploh začnejo tržiti svoje izdelke ali storitve.« Tak odnos je treba pripisati lažji dostopnosti informacij.
Po drugi strani se, dodaja sogovornica, predvsem manjša podjetja, ki so na trgu že dlje časa, pomena registracije znamke pogosto zavejo šele, ko opazijo, da se je na trgu pojavila konkurenca, ki uporablja enako ali podobno ime. Če torej njihova znamka ni registrirana ali vsaj že prijavljena, imajo veliko manj manevrskega prostora za ukrepanje in manj možnosti za uspeh. Se pa situacija izboljšuje, v javnosti se o tem več govori.



Kaj moti stranke? »Pogosto imajo najprej pomisleke glede cene postopka. Razložimo jim, da je to investicija v njihovo prepoznavnost in zaščito njihovih pravic in da gre za enkraten znesek, ki zagotavlja veljavnost znamke za deset let.«
Pristojbine za prijavo in registracijo znamke so odvisne od teritorija zaščite – za Slovenijo (za do tri razrede blaga in storitev) znašajo 250 evrov, za EU pa za en razred blaga in storitev 850 evrov. Od vložitve prijave do registracije lahko v Sloveniji ali EU preteče približno od pet do sedem mesecev, zunaj tega območja še dlje.

Po pravico na urad ali na sodišče

Kako je mogoče uveljavljati pravice iz intelektualne lastnine? Če, denimo, za enako ali podobno blago nekdo prijavi znamko, ki je podobna naši, imamo tri mesece časa za vložitev ugovora, razlaga strokovnjakinja za zaščito znamk. Seveda to lahko ugotovimo le, če budno spremljamo baze registriranih in prijavljenih znamk. O ugovoru odloča pristojni urad za intelektualno lastnino na podlagi dokazov in argumentov, ki jih predložita stranki. Preverja, ali sta si znamki tako podobni, da bi ju potrošniki na trgu med seboj zamenjevali in bi nastala zmeda.

Če bo ugovor uspešen, znamke ne bodo registrirali ali jo bodo, a le v določenem obsegu. Lani je bilo po podatkih urada zoper nacionalne znamke vloženih 89 ugovorov, kar je nekoliko več kot prejšnja leta. Število rešenih ugovorov se je letos glede na pretekla leta precej povečalo (na 137), saj si urad prizadeva za skrajševanje rokov za obdelavo ugovorov. Zoper mednarodno znamko je prispelo 29 ugovorov.



Čeprav imajo na uradu s tem kar precej dela, zaradi poslovne tajnosti ne navajajo konkretnih primerov. V nedavno obdelani temi o blagovnih znamkah pa smo se srečali z enim; ta dokazuje, kako koristna je lahko obnova zaščite blagovne znamke tudi še po preteku desetletnega obdobja. Znani slovenski proizvajalec primarnega aluminija in izdelkov iz njega, Talum, je pri Uradu RS za intelektualno lastnino registriral blagovno znamko v črno-beli in barvni različici s sloganom »Lahkota prihodnosti« in znamko brez slogana že leta 2008. Znak v črno-beli različici so registrirali tudi kot mednarodno znamko z zaščito v 21 državah. Čez deset let, leta 2018, so veljavnost registriranih znamk obnovili za naslednje desetletno obdobje. Kot so povedali v podjetju, so se za obnovo zaščite odločili zato, ker so ugotovili, da je nekdo tretji poskušal registrirati njihov znak kot lastno znamko. Njegovo prijavo so v obsežnem dokaznem postopku uspešno izpodbili in nato uredili lastno registracijo in varstvo blagovne znamke.

Nekoliko drugače je, če konkurent začne uporabljati enako ali podobno ime za enako ali podobno blago ali storitve, ne da bi sam vložil prijavo za svojo znamko. Takrat imetnik znamke običajno kršitelja najprej pisno opozori na kršitev njegovih pravic in ga pozove k ukrepanju. Če je kršitelj neodziven, prizadetemu preostane le še sodna pot: tožba na Okrožnem sodišču v Ljubljani in uveljavljanje različnih zahtevkov.

Kršitev pravic intelektualne lastnine je opredeljena tudi kot kaznivo dejanje, za katero je zagrožena zaporna kazen.