Gradbinci si želijo stabilnega načrtovanja

Kakšna je prihodnost razvoja gradbene panoge skozi oči ključnih menedžerjev gradbenih podjetij v regiji je bila tema drugega panelaposlovne konference Javne investicije v gradbeništvu 2022. Svoja razmišljanja so moderatorju Slavku Bobovniku razgrnili Martin Gosenca, predsednik uprave CGP Novo mesto, Iztok Polanič, predsednik uprave Pomgrad, Tihomir Radmilović, član uprave GP Krk, Gregor Ficko, direktor Zbornice za gradbeništvo in industrijo gradbenega materiala (ZGIGM) pri GZS, Marko Trampuž, direktor divizije Kolektor Gradbeništva in Julijan Fortunat, predsednik uprave Salonit Anhovo.

Optimizem, ki ga zbuja obilje zagnanih projektov, je relativiziral Martin Gosenca: projektov je res veliko, a če upoštevamo pandemijo, motene transportne poti in vojno v Ukrajini ter dejstvo, da so se cene praktično vseh surovin dvignile od nekaj deset do nekaj sto odstotkov, je jasno, da je zelo težko izpeljati projekte po fiksnih cenah. »Padli smo v stagflacijo, dela je res veliko, a pod črto ne ostane nič.«

Panelisti so razpravljali tudi o tem, ali sploh znamo načrtovati naložbe. Po Gregorju Ficku namreč številni primeri iz prakse, ki nam jih ni uspelo izpeljati v desetletjih, dokazujejo nasprotno: tretja razvojna os, zadnji del avtoceste (Ilirika). Če bomo delali tako tudi v prihodnosti, prepustili razvojne programe stihiji ali ambicijam vsakokratne vladne garniture, bomo znova priča nihanjem (kamelja grba) gradbeništva in panoga ne bo v dobri kondiciji. Kot je poudaril Iztok Polanič, gradbinci želijo stabilne razmere, lahko bi se zgledovali po Evropi.

Vsa gradbena podjetja, velika in še posebej manjša, ta hip izjemno skrbijo enormne podražitve armatur, bitumna, plina, inoxa, cementa … Ta ugotovitev je bila izziv za proizvajalca cementa. Usodo gradbenih surovin deli tudi cement, ta tveganja bo treba obvladovati, je priznal Julijan Fortunat. »Cement se je podražil v vsej regiji, in sicer glede na spomladi za 30 do 60 odstotkov. Kljub temu pa še vedno ne moremo zagotoviti dolgoročnih cen za leto, dve.«

Glede na izkušnje na tujih trgih najbolj stabilno načrtujejo Avstrijci, sledijo Italijani je že malce (Slovenci smo v istem rangu), a bi si želeli večje stabilnosti.

Kaj storiti? Ali naj, kot običajno, kopiramo nemški model? Polanič: »Nemci so sprejeli zakon, ki nalaga možnost usklajevanja cen brez velikega cirkusa. Dojeli so, da je gradbeništvo pomembna gospodarska panoga, pri nas pa je treba konja skoraj ubiti, potem se mu da seno, da bi vlekel naprej.« A če hočemo pomagati gradbeništvu, bo nujno nekaj storiti, pri čemer ni pomembno, ali z zakonom, smernicami – samo, da se zgodi.

Drugi zgled je Italija. Po Fickovih besedah je prejela zakon, ki regulira cene 35 gradbenih materialov. Tudi Hrvaška ima priporočila, kako ravnati ob visokih podražitvah. Indeksacija cen je po Fickovem prepričanju edina prava formula

Gradbinci imajo torej dve veliki težavi, garancije in prevelik časovni zamik od oddaje ponudbe do podpisa pogodbe in začetka del. Kot so se strinjali panelisti, potrebujemo sistemsko ureditev, ki bo poštena.

Direktorat za graditeljstvo

Zakaj Slovenija še nima direktorata za gradbeništvo, je bilo eno izmed vprašanj, na katerega je Ficko odgovoril, da sicer ni pravi naslov za to, ampak »so na ministrstvo podali pobudo za združitev že obstoječega direktorata za lesarstvo v direktorat za graditeljstvo«. Vsi pa so se strinjali, da panoga potrebuje tudi paritetni sklad, za katerega že imamo napisano belo knjigo, problem pa je, kot meni Ficko, začetni vložek države.

Kadrovske vrzeli

Tihomir Radmilovič je izpostavil težavo, ki še bolj kot slovenska podjetja pesti izvajalce na Hrvaškem, namreč ogromna kadrovska vrzel. Delavci v gradbeništvu so odšli delat v tujino, Indijci, Nepalci, Turki in druga uvožena delovna sila pa ni dovolj kvalificirana. Ta problem bo na dolgi rok treba reševati sistemsko, če želimo zadržati investicije, pa tudi zaslužke doma, v lokalnem okolju – z ustrezno strategijo privabljanja mladih v gradbene poklice.

Martin Gosenca meni, da bi na ravni države morali sprejeti določene ukrepov, da bi povečali vpis na gradbene fakultete. »Z razvojem države se bo povečevalo zaposlovanje npr. inženirjev, pa ni samo gradbeništvo problem, saj v vseh sektorjih primanjkuje delovne sile. Mislim, da bomo morali začeti razmišljati o nekih eksotičnih državah, s katerimi bi imeli sporazume, da bi dobili njihovo delovno silo.« Gregor Ficko pa je dodal, da smo v preteklosti imeli dober sistem izobraževanja delavcev v gradbeni panogi. Dejstvo pa je, da imamo veliko število poklicev v gradbeništvu preveč reguliranih.

Po mnenju Trampuža bo potreben hibridni način reševanja kadrovske problematike, z neko tretjo državo na primer (Filipini, Ukrajina.,.. ), ter z zmanjševanjem intenzitet gradbenih del na gradbišču, v smislu večje digitalizacije in avtomatizacije zadev v tovarnah, ne pa na licu mesta. »Če bi danes objavili razpis, da iščemo upravljalca dronov ali robotov v predorih, bi dobili tudi kakšnih 30 prijav; če pa bi objavili razpis za strojnika, pa ne bi dobili nobene prijave. Zato moramo poskrbeti, da bo panoga zanimiva za mlade,« je še dodal.

»Ker so bile dobre prakse iz preteklosti na tem področju opuščeno, smo v Pomgradu ustanovili lastno akademijo za izobraževanje kadrov, ki jih potrebujemo. Časi gradbeništva, kot ga poznamo danes so mimo. Mi smo začeli tudi aktivno nagovarjati žensko populacijo za poklice v tej panogi, saj so pridne in pedantne… Pa tudi kar nekaj inženirk imamo na naših gradbiščih,« je pojasnil Polanič.

Fortunat pa je dodal, da je standard tisti, ki pritegne sodelavce. Vedno pa je treba najti kompromis med stroški, ki ti jih investitor prizna in med tem, kolikor lahko plačaš delavcu. In pri tem dodal, da tudi Avstrijcem uhaja delovna sila drugam, v Skandinavske države na primer. Radmilović pa je dodal, da je v njihovem podjetju povprečna plača več kot 1000 evrov, vendar to ni edini način za preprečitev migracije delavcev v severne države, saj na primer nimajo takega standarda kot v Nemčiji.

Zeleno gradbeništvo

Zeleno gradbeništvo med drugim pomeni skrb za okolje na vseh ravneh, od uvajanja novih tehnologij z manjši ogljičnim odtisom pa vse do zmanjševanja izpustov v okolje, je pojasnil Gosenca. Polanič pa še dodal, da je gradbeništvo odgovorno za 40 odstotkov izpustov v okolje, zato moramo stremeti k njihovemu zmanjševanju. In to tudi z nakupi sodobnejših strojev ali pa z vzpostavitvijo večjih sončnih elektrarn. »Pa tudi več stvari bo treba pripraviti v tovarnah, kjer lahko tudi bolj kontroliraš izpuste v okolje in podobno.«

Tudi v hrvaškem podjetju GP Krk po besedah Radmilovića zmanjšujejo porabo energije, pazijo na zmanjševanje izpustov in »to mora država stimulirati, saj veliko podjetij nima sredstev za investiranje v novejše tehnologije«.

Fortunat pa je predstavil, kako bodo razogljičili proizvodnjo cementa. Med drugim so se odločili za lastne vire sončne energije, saj bodo zagnali veliko sončno elektrarno. V prihodnje bodo še razogljičili proizvodnjo z novimi materiali in novimi tehnologijami, kot je na primer »CO2 ujeti in predelati v  vodik ali metan«.