Katja Jontes je odbojkarsko žogo zamenjala za nadzor kakovosti v prehrambni industriji

Športniki morajo že v času svoje kariere načrtovati svojo poklicno pot. Čedalje več se jih zaveda, kako pomembno je to. Zelo pragmatično je o tem razmišljala tudi nekdanja vrhunska odbojkarica Katja Jontes, ki se zdaj v Münchnu ukvarja tudi s prevarami v prehrambni industriji. »Zavedala sem se, da telesa ne moreš večno izkoriščati,« je dejala.

»Ker se na delovno mesto lahko pripeljem s kolesom in sem sama v pisarni, delam kot običajno v službi. Večina sodelavcev pa dela od doma,« se je najprej dotaknila aktualnega dogajanja.


 

Tudi na delovnem mestu čim prej do točke

»Številne veščine, ki jih vrhunski športniki do popolnosti izpilimo med kariero, so naša velika dodana vrednost na trgu dela. Pozitivna tekmovalnost, ki jo imamo v krvi, nam narekuje, da delamo čim hitreje in čim bolj učinkovito, saj hočemo čim prej doseči cilj in zmagati,« je nekdanja odbojkarska reprezentantka Katja Jontes razkrila, zakaj podjetja, ki zaposlijo športnika, sklenejo dober posel.

»Saj ne tekmujemo toliko z drugimi kot s samim seboj. Vsak dan se hočemo izboljševati, da bi čim prej osvojili točko, hkrati pa se zavedamo, da na koncu mora zmagati ekipa,« je v odbojkarskem jeziku pojasnila Slovenjgradčanka, ki zadnji dve leti in pol dela v regulatornem oddelku mednarodne prehrambne korporacije v Münchnu.



Poudarila je še vztrajnost, disciplino, športniki so dolgo in kakovostno sposobni delati pod pritiskom, imajo veliko izkušenj z delovanjem v timu, znajo se prilagajati.

Uspešno športno kariero je končala pred osmimi leti zaradi poškodbe, ki jo je spremljala že dalj časa.

»Dve sezoni sem nastopala v italijanski ligi A1. Pred tem sem v Sloveniji igrala za kluba DPV Novo mesto in za Hit Nova Gorica, s katerima sem večkrat osvojila naslov državnih prvakinj, od leta 2005 sem bila reprezentantka slovenske odbojkarske ekipe. Zato sem se odločila, da hočem zaigrati v najmočnejši odbojkarski ligi v Evropi in z ekipo osvojiti čim višje mesto.

Menedžer mi je našel klub na jugu Italije, takrat nisem znala niti besede italijansko. Kmalu potem sem dobila ponudbo iz Ville Cortese iz okolice Milana in s to ekipo smo postale pokalne prvakinje in osvojile drugo mesto na državnem prvenstvu,« je Jontesova povzela športno pot, ki jo je v srednji šoli začela v Mislinji in na Prevaljah.



Ob tem se je skoraj ves čas tudi šolala, tako da je ob koncu kariere že končevala prvo stopnjo živilstva in prehrane na ljubljanski biotehniški fakulteti.

Odločitev za poklic je bila zelo racionalna: »Rekla sem si, da moram študirati nekaj, kjer bom imela tudi možnost za zaposlitev, nisem se hotela prepustiti samo željam in navdihu. Analizirala sem trg dela na področjih, ki so me zanimala. Tako sem izbrala živilstvo, ki je tudi v Sloveniji pomembna panoga.«


 

Z Erasmusom na münchensko tehniško univerzo

Ko se je zaradi poškodbe vrnila v Slovenijo na okrevanje, je bil čas za načrtovanje prihodnosti. »Zavedala sem se, da se športna pot prej ali slej konča, telesa ne moreš večno izkoriščati.« In je sedla za knjige, a hitro začela iskati nekaj novega, kar bi ji prineslo konkurenčno prednost v prihodnosti.

»Če hočeš dobro zaposlitev na področju, ki ti je všeč, moraš od sebe dati nekaj več,« je razmišljala in se odločila za utrjevanje nemškega jezika in magistrski študij na najboljši panožni univerzi v okolici. Odšla je na enoletno izmenjavo Erasmus na tehniško univerzo v München in se po poteku programa odločila, da tam šolanje tudi konča.

»Potem sem zaposlitev načrtno iskala v Nemčiji. In želela sem si nabrati izkušnje v veliki organizaciji; verjamem, da delodajalci v Sloveniji oboje cenijo.



Tu študenti že med študijem pridobijo veliko delovnih izkušenj. Obvezna nekajmesečna praksa je priložnost za vpogled v industrijo, vzpostavitev stikov v podjetju, nato lahko opraviš še pet mesecev prostovoljnega praktičnega usposabljanja v industriji ali pa se med študijem zaposliš v raziskovalnem centru kot znanstveni sodelavec, kar sem izkoristila tudi jaz,« je povedala Katja Jontes, ki se je ravno začela ozirati po priložnostih v Sloveniji, ko je izbruhnila pandemija.

Svoboda, ki jo omogoča uporaba maternega jezika, je nekaj najlepšega, je dejala. Priznava, da je življenje v tujem mestu in še brez kamer in pozornosti, ki je je bila vajena v Italiji, včasih malce turobno, pogreša koroško preprostost, srčnost in najbližje.



Delo, ki ga opravlja v multinacionalnem prehrambnem podjetju, je sicer zelo zanimivo, je povedala. V oddelku za regulatorne zadeve je odgovorna za pregled kakovosti surovin in embalaže za produkte, »specifikacije morajo ustrezati zakonodaji«, je pojasnila, delo pa je tudi na terenu, pri dobaviteljih, kjer opravlja nadzore kakovosti.

Dodala je, da se ukvarja tudi z zelo aktualno temo, to so goljufije v prehrambni industriji. »To ni le rutinirano laboratorijsko delo, je zelo pestro,« je razkrila. Njen hobi je trenutno ocenjevanje vin, kjer je na poti do mednarodne izobrazbe za vinsko poznavalko.