Tudi za šampiona velikih tekem je domača predstava nevsakdanje breme

Daj mi povej: kaj si misliš o Jakovu Faku? Tako mi je pred dnevi navrgel znanec in tudi zvest sledilec podvigov slovenskega športa. Odgovarjal bi mu lahko ure in ure, če bi se ozrl zgolj k zadnjemu desetletju, kolikor pač mladenič, doma iz Gorskega Kotarja blizu hrvaške meje s slovensko, nastopa za našo biatlonsko reprezentanco.

Res ima ta športnik za seboj pisano zgodbo, ki jo je dejansko nemogoče strniti v stavek ali dva ob odgovoru na zgoraj zastavljeno vprašanje. In prav na vse to skupaj sem pomislil tudi po včerajšnji tekmi, ko smo se poročevalci na Pokljuki pogovarjali z njim na nekajmetrski razdalji, kot pač velevajo nova pravila v boju z novim virusom. Takrat nam je namreč dejal, da kadar mu ne gre na tekmovališču, okolica misli, da je z njim kaj narobe. »Nič ni narobe, verjemite,« je mirno dejal in se že ozrl k prihajajočemu sklepnemu delu prvenstva, čigar vrh bo nedeljska prestižna predstava 30 najboljših biatloncev v skupinskem štartu.

Tudi v tem je bil Jakov Fak že na najvišji stopnički, tisti njegov nastop na svetovnem prvenstvu pred šestimi leti je bil za učbenike biatlonskega športa. Kot še marsikaj doslej v njegovi izvedbi. Pa ne le na tekmovališču. Njegovo spoštovanje do družine, prijateljev, športa, profesionalnega pristopa je sploh posebno, sosedje v Lescah, kjer si je pred leti z družino ustvaril novo bivališče, vedo o njem povedati samo najlepše besede. O tem, kako hitro se je ob prihodu k naši reprezentanci naučil slovenski jezik, pa je lahko za zgled kopici tistih, tudi na športnem zemljevidu, ki prihajajo iz krajev nekdanjega skupnega jugoslovanskega prostora, pa si le mislijo: »Saj me vsi razumejo ...«



Biatlonec, zdaj star 33 let, ima dve olimpijski kolajni, dva naslova svetovnega prvaka in še kopico drugih vrhunskih uvrstitev. Toda obenem tudi zaenkrat ponesrečeno Pokljuko 2021. Pogosto sem zanj napisal, da je junak velikih tekmovanj, tukaj – vsaj zaenkrat – temu ni tako. In glede na potrjeno dobro pripravljenost v tej sezoni, v kateri je redno zbiral uvrstitve med deseterico, ni drugega, kot poiskati razlog na področju športne psihologije. To domače prvenstvo, ko je pogosto tudi z družino v Lescah, pa četudi pravi, da ga to umirja, je zanj, hočeš-nočeš, posebno breme. Ne moremo pač vedeti, kako bi zdaj deloval v Pjongčangu ali na Holmenkollnu, toda po vsem videnem in doživetim z njim, si mislim, da bi bil tam višje od včerajšnjega 21. mesta, zanj najboljše posamične uvrstitve v dosedanjem delu prvenstva ...