Skakalna uganka: več znanja ali več karizme?

Po tihem se je vedelo, a na glas si nihče ni upal širiti strahov. Menjava Gorana Janusa po koncu minule sezone na položaju glavnega trenerja smučarskih skakalcev je dobila pričakovano nadaljevanje – krizo.

Krivulja nazadovanja se ni začela na novoletni turneji, marveč že pod Janusovim vodstvom, zaradi česar sta bili osvežitev in korekcija začrtane poti tako rekoč nujni in logični.

Če bi Peter Prevc, Robert Kranjec, Jurij Tepeš in Jernej Damjan kot ključni junaki, ki so pod Janusovim vodstvom krojili svetovni vrh, z manjšimi zdrsi nakazovali, da bodo brez vidnejših pretresov prepustili glavni oder mlajšim naslednikom, bi Janusu najbrž bilo omogočeno, da izpelje menjavo rodov. Toda padec je bil prehud, reševanje z občasnimi prebliski mlajših, kot je bil Domen Prevc, je razblinilo še zadnje skakalne dileme. V sodobnem vrhunskem športu je za slabe rezultate vselej kriv trener, za odlične ne nujno, saj se pripisujejo rojenim zmagovalcem ali šampionskim generacijam.

Kakorkoli že, Janus je odšel kot najuspešnejši glavni trener, potem ko je stopil v velike čevlje dotlej najuspešnejšega pred njim Matjaža Zupana.

Izbira Gorazda Bertonclja, da bi ustavil nazadovanje, v resne skakalce na članski ravni spremenil zelo nadarjeni rod z Dom­nom Prevcem in zdaj predvsem Timijem Zajcem ter še oživil kariero Petra Prevca, je bila prav tako logična. Podobno pot je imel Janus. Nazadnje, Bertoncelj je imel podporo šampiona Petra, čigar mnenje je bilo (še) treba upoštevati. Pri prestopu iz mlajših selekcij v člansko so Bertonclju morda res manjkale izkušnje iz vodenja B-reprezentance, toda o tem, da ta minus ne vpliva na njegove druge pluse, sta odločala glavna selektorja v podobi predsednika zbora in odbora smučarskih skokov in nordijske kombinacije Ljubo Jasnič ter vodja strokovnega sveta za smučarske skoke in nordijsko kombinacijo Jelko Gros.



Spretni politik Jasnič in nesporno vrhunski pragmatik in »multipraktik« za vse vrste funkcij  Gros (da nastopa še v vlogi strokovnega komentatorja, je najmanj stvar higiene športnega uredništva na javni televiziji) sta vselej na »pravi strani« in pod krinko kolektivne (ne)odgovornosti vlečeta poteze, za katere tako rekoč ne moreta prevzeti osebne odgovornosti. Prav ta kolektivistični ustroj odločanja onemogoča, da bi za morebitno športno polomijo lahko s prstom pokazal ne le na trenerja, ampak tudi na druge krivce.

Bertoncelj, če ne bo korenitega zasuka krivulje uspehov navzgor, ne bo doživel samo strokovnega pogroma, marveč, kar je še hujše, človeškega. Po malem se mu že dogaja. Ko sta omalovaževanje in posmehovanje glasnejša od kritike, je to vsaj znak za razmislek o čim bolj častnem umiku. Njegove pozitivne značilnosti, tipični atributi slovenske duše, kot so odgovornost, delavnost, poštenost, vedoželjnost, ubogljivost ..., pa vendarle niso v skladu z atributi voditeljev šampionov, ki premorejo avtoriteto, samozavest, ostrino, aroganco, karizmo ...



Pa še. Če si katera koli športna panoga zasluži nenehno kritično distanco (in pohvale), potem si v Sloveniji prav smučarski skoki. Zaradi razvitosti, človeškega kapitala v strokovnosti in široki bazi, odlične organiziranosti, vrhunske infrastrukture ... To ji zavidajo tudi druge velesile.