Peter Prevc: Ludvik s kavča skače kot ati

Ko se konec marca zaključi uradna tekmovalna sezona, se hiter športni ritem, ki ga Petru Prevcu narekuje zima, nekoliko umiri. To je obdobje, ko se lahko popolnoma posveti vlogi očeta. Čeprav skakalnih smučk seveda še zdaleč ne postavi v kot, pa je velika prednost že dejstvo, da je več doma in da treningi potekajo v dopoldanskem času. To je obdobje, ko lahko končno nadomesti izgubljeni zimski čas.

Očetovstvo je Petra spremenilo in mu pokazalo čisto nove vrednote. Naučil se je ceniti življenje in skupne trenutke z družino. »Naučil me je, da so nekatere stvari lahko zelo preproste. Sreča je v zelo majhnih stvareh.« In tudi ko ju zaradi Petrovih športnih obveznosti ločuje več sto kilometrov in se lahko pogovarjata samo po telefonu, ostajata potrpežljiva. »Je nekako čudežno razumevajoč otrok,« nam v šali pove Peter, ki ob tem poudari, da že zdaj med njima opazi marsikatero značajsko podobnost. Ali se bo tudi v športu vrgel po njegovih stopinjah, je še prezgodaj reči. Za zdaj Ludvik samo vadi na kavču, oponaša očeta in strastno navija, ko ga zagleda na televiziji.

Družina pa prinese tudi nove skrbi in odgovornosti. Čeprav to na Petra v tekmovalnem smislu ne vpliva, je opazil, da življenje gleda z drugačnega zornega kota. Pogosto bolj previdno in preudarno. Življenje je pač takšno: nikoli ne veš, katero smer bo ubralo.



Vaš sin Ludvik bo v maju upihnil tretjo svečko. Kako se je vaše življenje spremenilo v zadnjih treh letih?

Predvsem sem doma malo bolj pognal korenine. Prej, ko je bilo konec treninga, sem želel še kam s prijatelji. Zdaj sem pa doma zato, da sem z otrokom. To je v bistvu največja sprememba – da svoj čas želiš čim več preživeti z otrokom.

Kako bi opisali svoj odnos s sinom? Kaj najraje počneta skupaj?

Jaz grem z njim najraje na kakšen sprehod ali igrišče, on pa po moje najraje sestavlja kocke. Najin odnos je tak, da se trudim, da sva čim bolj prijatelja, s tem da se ve, kakšna so pravila igre. Da sem jaz tisti, ki ga bo ustavil in popravil, če bo šel predaleč.

Katere so tiste glavne vrednote, ki mu jih skušate posredovati za življenje?

Da je pošten, odkrit in da ima red. Pa da je za kakšno stvar treba tudi malo počakati, da ni vse narejeno v petih minutah.


To vztrajnost ste verjetno sami dobili pri športu, kajne?

Pri športu oziroma tudi od staršev.

Kako ste si pa starševstvo predstavljali, preden se je Ludvik rodil? Ste drugačen oče, kot ste si predstavljali, da boste?

Prav veliko nisem načrtoval. Sem si rekel: »Bomo izpeljali, bom poskusil tako, kot je prav.« Malo sem sicer prebral, kaj lahko pričakujem, sem pa vedel, da se bova morala z ženo prilagoditi. Da delaš kompromise.

Imata sicer z ženo podobne poglede na vzgojo?

Ja, precej. Mogoče bi bil jaz rad malo bolj strog, ampak potem vidiš, da se z vztrajnostjo kakšna stvar reši in veliko bolj ponotranji, kot če bi ga jaz samo strogosti učil.

Kako spremljate trenutno situacijo po svetu? Vas zaradi tega skrbi, kaj čaka Ludvika v prihodnosti?

Strah me ni, čakam, da se to čim prej konča, ker ni zagotovila, da se covida lahko rešiš. Jaz sem delal vse, da ga ne bi dobil, pa sem ga. Svet se bo gotovo spremenil, v kakšni smeri, ne vem. Veliko več smo pred ekrani – za šolanje, sestanke in tako naprej. To bo gotovo sprememba in upam, da bo od tega tudi kaj pozitivnega, da ne bo treba na primer več hoditi po uradih. Kakšnih dolgoročnih sprememb pa ne znam napovedati. Čakam, kaj bo, potem se že prilagodiš. Ludvik se je recimo veliko lažje privadil na te prilagoditve – da so igrišča zaprta, da ne moremo v restavracijo jest, da je bil vrtec zaprt, za kar mu je bilo zelo hudo, da imam jaz masko, ko greva v trgovino ali na sladoled. On je vzel to tako, kot je. Medtem ko smo mi še kakšen mesec negodovali, ali je tega res treba.

V čem vam je najbolj podoben? Kaj bi rekli, da ima po vas?

Oba sva malo zadržana na začetku, ko prideva v nov prostor ali med nove ljudi. Oba najprej malo bolj zadržano ocenjujeva, pregledujeva situacijo in se malo počasneje vključiva v dogajanje.

Kako je s športom – je rad v gibanju, naravi? Ga spodbujate, da bi šport vzljubil že od malih nog, ne glede na to, kaj bi na koncu izbral?

Predvsem ga želim spodbuditi h gibanju. Končno je gibanje stvar navade. Hodiš na izlete peš, s kolesom, šibaš po klancu, da bi se otrok čim bolj navadil in adaptiral. Da se nauči dobesedno pasti po travi in pobrati, da se ne polomi takrat, ko se čisto malo prekucne. To je nekako to. Izbral bo na koncu sam.



Kakšen bo vaš prvi očetovski nasvet njemu, ko se bo nekoč znašel v vlogi mladega očeta?

Sprva predvsem to, da je treba najprej materi ugoditi in jo spočiti (smeh). Ker če je mati spočita, je potem vse lažje. Ker je otrok tako in tako bolj na mamo navezan, pa tudi očetu je lažje, če je otrok bolj pri mami.



Ste kakšne vzgojne trike prevzeli tudi od staršev in katere?

Mislim, da bo za to šele zdaj prišel čas. Jaz se tako in tako ne spomnim. Otrok je star zdaj tri leta, jaz nima skoraj nobenega spomina. Ga bomo gotovo naučili tega, da je v družini tako, da toliko, kot je članov, toliko jih mora delati, da gospodinjstvo »teče«.

Kaj ste se pa vi od njega naučili?

Ves čas se kaj učim od njega. Kakšne stvari so lahko zelo preproste. Sreča je v zelo majhnih stvareh. Predvsem me je naučil to, da ni treba, da kaj delamo ali gremo na izlet. Ampak ko vidiš, kako je on srečen, ko smo skupaj in kaj počnemo skupaj kot družina, se mu zabliskajo oči. V bistvu me je naučil to, da je najbolj dragocen skupni čas, ki ga preživiš z nekom.

Vas spremlja že na kakšni tekmi ali treningu? Že kaj navija za vas?

Na treninge pride, na tekme letos ni mogel. Sicer je bil že na tekmi v Planici, ko ni bil star niti eno leto, ampak takrat je vse prespal. Sicer pa, ko je tekma doma na televiziji, navija in skače s kavča. In tudi ko se jaz z njim doma igram, on skače kot ati, jaz pa moram biti Žiga Jelar.

Če bo kdaj želel po vaši poti, ga boste spodbujali? Kakšni bodo vaši nasveti?

Ne vem, bom videl, kam bo zajadral. Spodbujal ga bom v vsakem primeru, ne glede na to, kaj bo delal. Pač je treba biti vztrajen, in če se za kaj odločiš, je treba zares delati, sicer tega ne delaj.

Kako se je spremenil vaš odnos do skakanja, predvsem do poletov, odkar ste postali oče? Je očetovstvo v vašem športu lahko tudi breme?

Ni takšno breme, da bi ga zelo občutil. Težje je iti od doma. Včasih imam kdaj slabo vest, ker ženi vse puščam doma. Ampak potem, ko si enkrat na tekmah, na prizorišču ali na pripravah, vse skupaj odmisliš. Po drugi strani se lahko vsak večer ali jutro slišiš ali vidiš po telefonu in ni nobenih težav. Se mi zdi, da sem to sprejel in se na to pripravil, ko je bil otrok še na poti.

​

Kakšno življenje si želite zanj?

Na to je težko odgovoriti. Da bo delal, kar si bo želel oziroma kar ga bo osrečevalo. To je nekako to. Tudi če meni ne bo všeč, bom mogoče že pregriznil.

Ko si ustvarimo družino, se pogosto pojavijo nove skrbi. Kako sami skrbite za neko brezskrbnost v prihodnosti? Z vidika financ in tudi skrbi za zdravje in dobro počutje?

Ko si starš, začneš malo bolj razmišljati o tem, kaj bo, če bo. Začneš razmišljati tudi o črnih scenarijih. Jaz sem potem zelo hitro sklenil življenjsko zavarovanje in vložil nekaj tudi v sklade. Potem kakšno stvar več zavaruješ. Hkrati pa seveda na prvem mestu skrbiš, da si zdrav. Mogoče sem še bolj pozoren. Ne vem, mogoče nezavedno bolj počasi vozim. Sicer ne vem, ali je to zato, ker sem starejši, ali zato, ker sem starš. Poskušaš tudi bolj predvidevati nevarnosti. Ko si na primer z otrokom na cesti, si bolj pozoren na avte in to, kam lahko otrok zapelje. Res postaneš bolj previden.