Mama je ena sama. Naj pri tem tudi ostane

Mariborska smučarska šampionka Ilka Štuhec je za trenutek osupnila športno in siceršnjo javnost ter spomnila na svojo zlato predhodnico Tino Maze. Na novinarski konferenci je ob presenečenju vseh novinarjev in še marsikaterega drugega poznavalca smučarskih zakulisij naznanila razhod s trenerjem Gregom Koštomajem in kineziologinjo Anjo Šešum, sicer najtesnejšima sodelavcema in tudi nespornima soavtorjema njenega »blitzkrieg« zasuka od večno nadarjene tekmovalke in osmoljenke s poškodbami do zmagovalke.

A po svoje zelo šokantna »odstavitev« dvojca – še posebno me je presenetilo, da se je razšla s svojo zaupnico Šešumovo – javnosti ni kaj pretirano vznemirila. Če se spomnim kadrovskih menjav v Team to aMaze in vrste drugih razmišljanj, ki so praviloma veliko povedale, dale misliti in so polarizirale širšo, ne le športno javnost, je bil Ilkin izlet na zanjo še neznano področje senzacionalizma vse prej kot razburljiv. Le nekaj ur je bila njena odločitev osrednja športna tema, potem se je prah presenetljivo hitro polegel. Vsi s(m)o ostali brez tehtnih pojasnil o koncu sodelovanja. Ni bilo polemike in mejne komunikacije. Kakor je praviloma navada v ekipnih športih, je vse ostalo v slačilnici!



Ilka se je odločila za nevarno igro in v nasprotju s preizkušeno formulo uspeha, da konja, ki zmaguje, ne menjaš. Ob vseh mogočih razlagah razhoda sta mi najmanj verjetni prav tisti, ki sta bili najbolj omenjani na družbenih omrežjih: prva je, da naj bi se razšli zaradi denarja (če ne bo novi trener kakšen novinec, bo zagotovo dražji), druga pa, da bi Ilka lahko padla pod vpliv zasebnega partnerja Benija Mattija, sicer vodje tekmovalne ekipe Stöcklija. Kakor sem seznanjen, v ekipi Štuhčeve z denarjem nimajo težav in tudi morebitna upravičeno zahtevana povišica sodelavcev ne bi bistveno porušila finančne piramide. Drugi »raz­log« me je še manj prepričal. Matti je namreč izključno srčni izbranec, ki je poslovno razpet še med druge tekmovalce in tekmovalke. Niti približno pa ni Ilkin spiritus movens, kakršen je bil pri Tini Andrea Massi.

V Ilkini ekipi sta od štirih ključnih sodelavcev ostala le mama Darja in novi serviser Aleš Sopotnik, ki pa je tako ali tako na plačilnem sez­namu Stöcklija. Mama je bila ob hčeri v dobrem in slabem in je bila gonilna sila ekipe vseskozi – kot trenerka, serviserka in nazadnje tudi kot samo vodja. S prihodom Koštomaja je ostala strokovno odrezana oziroma odrinjena od hčere.

Spomnil sem se trenerjevega intervjuja za Delo na začetku skupne poti. »Darjo bi opisal kot osebo, ki se pogostokrat, kot bi rekli nogometaši, odzove na prvo žogo. Bilo je sicer nekaj nesporazumov, a smo jih sproti in hitro reševali. Morda sem prvo leto želel vsiljevati več svojega pogleda na smučanje, a sem se nekolikanj potegnil nazaj,« je po prvi sezoni pojasnil, zakaj je bila nujna ločitev hčere od mame ob prihodu. Prav ta odrinjenost in še nekateri drugi odgovori o ustroju ekipe v intervjuju na začetku skupnega dela po malem nakazujejo, kje in zakaj se je morda zataknilo tokrat. Ne verjamem, da je bila odstavitev dveh najtesnejših sodelavcev samo Ilikina odločitev.

Kako je lahko za kariere tudi največjih talentov na vseh področjih poguben (pre)dolgotrajen vpliv staršev, smo bili v slovenskem športu in tudi smučanju priča v preteklosti. Koliko in kako bo Ilkina mama vplivala na njeno nadaljnjo kariero, bo pokazala seveda prihodnost.

Ne glede na razplet zgodbe o uspehu dvakratne smukaške svetovne prvakinje pa ostaja dejstvo, da je bila mama tista, ki je znala zgledno uglasiti Ilkin zmagoviti orkester, v katerem so bile naloge dirigenta in solistov natančno porazdeljene. Bo zmogla tudi tokrat? Ilkin drastični ukrep bi lahko poimenoval tudi … Mama je ena sama!