Jesenice v ICEHL? Le ob trikrat višjem vložku kot zdaj

Največji odmev na domači hokejski sceni, v tej zimi brez gledalcev pač bolj kot ne obsojeni na zatišje, je pred dnevi prispevala novica o Olimpijinem vizumu za novo sezono v elitnem klubskem regionalnem tekmovanju – ICEHL. Zgodilo se je to prav na dan slovenskega derbija v Tivoliju, ki so ga nato zmaji dobili s 4:2. Danes se bosta naša velika tekmeca ob 20. uri pomerila še na Jesenicah.

Pravzaprav bi ti dve tekmi morali biti že v decembrskih dneh, pa so v vrhu alpske lige prikimali prošnji obeh klubov, češ da bi raje igrala domači derbi ob koncu rednega dela, ko bi se lahko na tribune vrnili gledalci. Toda želja o obisku je ostala neuresničena, podobno kot pred dnevi v Tivoliju tudi danes v Podmežakli z izjemo peščice uradnih oseb občinstva ne bo.



Tisti, ki podrobno spremljajo slovenski hokejski utrip, so lahko veseli ob pogledu na lestvico: naši dve moštvi sta na prvih dveh mestih alpske lige; in potem, ko si je v prejšnjem tednu ljubljanski klub prvi tudi teoretično zagotovil mesto v letošnji končnici, so si to s sobotno zmago v Brunicu priigrali tudi Jeseničani. In dejansko so s svojimi privrženci lahko ponosni na ta dosežek. Premagali so novega člana ICEHL, trikrat v sezoni so ugnali tudi svoje velike tekmece iz Tivolija in sploh glede na krepko omejene denarne možnosti kluba zelo uspešno preskakujejo tekmovalne ovire.

Toda v (vrhunskem) športu ni naključij, povsem na dlani je, da je ta novi veter optimizma v konkurenčnosti začel pihati na jeseniški desni obali Save, ko sta se po strokovni plati temeljito lotila projekta Marcel Rodman in Mitja Šivic. Oba sta nabrala veliko izkušenj pri zahtevnih tujih delodajalcih, slednji na trenerski klopi, prvi v različnih vlogah v Nemčiji, Avstriji, na Madžarskem. Ob omenjenih dveh nekdanjih reprezentantih pa nikakor ne gre prezreti niti zanesenjaka Anžeta Pogačarja, ki je vztrajal pri klubu, ko je ta visel na nitki preživetja ...

Zaslužijo si več posluha okolja

Tudi danes so železarji daleč od mirnega vsakdana, toda vsaj pri dosežkih na ledu potrjujejo novi potencial, kdo pa ga po prepoznal, da bi ga premikal v smer ICEHL, je zaenkrat popolna neznanka. Nikdar ne bomo vedeli, kaj bi bilo, če bi novi ruski lastniki Acronija pred leti še vidneje podprli hokej in lokalni klub vrnili na zemljevid z rednim nastopanjem na priznani mednarodni sceni. Zdaj pa je tako, da so za prispevek omenjenega podjetja, še naprej glavnega pokrovitelja HDD Jesenice, v Podmežakli lahko hvaležni, seveda pa bi za ICEHL potrebovali še krepko več posluha v regiji ter tudi širšem slovenskem prostoru glede na prepoznavnost in izjemno tradicijo.



Obstaja pa še ena pot, podobno tisti slovite družine Jagr na Češkem. Oče in sin, slednji uradno izbran za najboljšega igralca bogate češke hokejske zgodovine, vodita Kladno, kjer je slednji opravil prve korake, preden je zablestel pod žarometi NHL. In Jesenice? Očitno šampionsko zgodbo lahko nekoč pripravi le družina Kopitar. Ob pogoju, da ima vse v svojih rokah, nadzira in vodi poslovanje kluba ter vleče strokovne poteze najvišje ravni. Boljše naveze od vodilnega domačega strokovnjaka in največjega hokejskega zvezdnika pri nas si ne moremo predstavljati. Njuni ekipi, takrat najbrž tudi s Tomažem Razingarjem, bi verjel marsikdo. Tudi onstran Karavank!