Hvaležna je za majhne stvari

Le ena je Magda. V pestri in hudi konkurenci biatlonk, ki druga za drugo navdušujejo v zadnjih letih, za zdaj biatlon še ni dal legende, kot je bila Magdalena Forsberg. Z izjemno in še vedno nedosegljivo serijo 42 zmag je osvojila šest kristalnih globusov zapovrstjo (1997–2002), del svojega športa pa ostaja še danes: kot strokovna komentatorka na televiziji in večni navdih.

Tudi in zlasti za rojakinjo Stino Nilsson, tekaško olimpijsko prvakinjo iz Pjongčanga, ki je nedavno presenetljivo stopila na njeno pot. Pri 26 letih se je iz tekaških vrst preselila v biatlon. Danes 53-letna Forsbergova je bila kajpak navdušena. »Sprva sem mislila, da gre za prvoaprilsko šalo, to je bila skoraj preveč dobra novica, da bi bilo res. Zelo sem bila vesela in jo nemudoma poklicala, želela sem izvedeti, zakaj se je tako odločila,« je pripovedovala za švedski časnik Expressen. »Takoj sem se prepoznala v njej, ko je govorila o svojem novem izzivu, radovednosti, veselju. Da se ji zdi zabavno, ko se nauči nečesa novega. Točno tako sem se tudi sama počutila, vesela sem bila priložnosti, da sem se lahko razvila tudi v drugo smer. Ob vsem sem kar malo ljubosumna, da lahko občuti to, kar sem sama pred mnogimi leti.«

Dokaj pozno je namreč vstopila v biat­lon, leta 1993, pred tem je bila odlična tekačica. »Spominjam se OI v Albertvillu, kjer sem bila s tekaško reprezentanco. Ko sem gledala biatlonke, sem pomislila, da so prav 'kul'. Kmalu sem poskusila streljati, a le za zabavo. Ni mi šlo, a sem bila odločena, da se bom naučila. Na desettisoče strelov sem sprožila, da sem postala strelka, kot sem bila,« se je spominjala svojega prihoda v biatlon. Tri leta pozneje se je že začela njena zlata doba, ki je imela le eno napako: ni bila tudi olimpijsko pozlačena. V svojem zadnjem poskusu, na OI 2002 v Salt Lake Cityju, je osvojila dve bronasti kolajni.

Jokala, čeprav je zmagovala

S svojo izjemno serijo zmag je postavila na noge švedski biatlon, ki tedaj ni užival veljave. Ko se je na svetovnem prvenstvu 2019 v Östersundu sprehajala po stadionu, so na dan privreli nepozabni spomini. »Ko sem začenjala, so bile na tribunah le naše družine. Pozneje, ob mojem zaključku, je prišlo 10.000 ljudi. Tega ne bom nikoli pozabila.« A je priznala, da ni bilo vedno lahko. Ponudilo se ji je, da s svojimi uspehi biatlon doma dvigne med bolj priljubljene športe, za to je poskušala izkoristiti vsako priložnost. Čeprav je zmagovala kot za šalo, ni bila vedno srečna. »Zmage prinesejo ogromno dodatnih obveznosti. Te stvari so se kopičile. Nenadoma se nisem več zabavala, veliko sem jokala, četudi bi morala biti najsrečnejši človek na svetu.«

Brez omahovanja je kariero končala pri 35 letih, piko na i je postavila z zmago na zadnji tekmi. »Pravilna odločitev je bila, da se upokojim. Bila sem še dobra in za upokojitev sem se lahko odločila sama, v to me ni prisililo telo. Želela sem si ustvariti družino, imeti normalno življenje,« pravi mati Erika in Olleja, poročena je z nekdanjim biatloncem Henrikom Forsbergom. Sinov menda tek niti pri­bližno ne zanima, posvečata se hokeju in nogometu.

Naučila se je plesati

Sama pa se k biatlonu rada vrača, že vrsto let dela kot strokovna komentatorka na švedski televiziji, sodelovala je tudi z nemškim ARD. Podala pa se je prav tako v poslovne vode in na plesni parket – nastopala je v šovu Let's Dance. »Nisem znala plesati. Zelo je bilo težko, kot biatlonka nikakor nisem bila vajena teh gibov. A v vseh letih kariere sem se naučila, da če nekaj trdo treniraš, lahko to tudi usvojiš,« je pripovedovala o zvezd­niškem izzivu.

Zmagovalka 42 tekem za svetovni pokal, s čimer je še vedno najuspešnejša biatlonka v zgodovini, o svojih dosežkih ne razmišlja pogosto. Bilo je lepo, a to je preteklost. »Danes sem lastnica gozda,« raje pove o svojih projektih, med katerimi je sodelovanje s fundacijo za bolnike z rakom. Toliko bolj dejavna je v njej postala, ko so ji leta 2018 odkrili tumor na ledvici. »Počutila sem se ogoljufano, ker me telo na to ni opozarjalo. Bilo me je strah, ne upaš si načrtovati stvari, predvsem pa sem mislila na svoja otroka. Kaj, če ju ne bom videla odraščati, sem se spraševala.« Po operaciji je prišla novica, da je tumor benigen. »Čeprav je bilo tisto poletje negotovo, se še nikdar nisem počutila tako žive. Vse sem cenila toliko bolj intenzivno, se zavedala, kaj vse mi je dano. Odtlej poskušam živeti tukaj in zdaj, rada bi uresničila vse, kar želim. Hvaležna sem za majhne stvari.«