V nadaljevanju preberite:

Na športnih prireditvah, ki jih v Združenih državah Amerike jemljejo resno, in olimpijske igre nedvomno sodijo v ta krog, smo že vajeni, da vse počnejo po načelu »bigger, better, stronger« (večje, boljše, močnejše). Nič drugače ni niti v Parizu, kjer za televizijski signal, ki s tekmovanj najboljših ameriških športnikov potuje v domovino, skrbi skoraj 1000 zaposlenih, ki so ob Seni ustvarili pravo mesto v malem.

Raziskovanje uradnih prizorišč olimpijskih iger še pred začetkom ponuja edinstveno priložnost za dostop na območja, ki jim uradni novinarski akreditaciji navkljub v naslednjih dneh ne bomo prišli blizu. Varnostnikov v opoldanski pripeki napis na akreditaciji ne gane kaj dosti in tako se je ponudila priložnost za sprehod po zaprti Rue Rivoli, pa ob Trocaderu in po polovici Elizejskih poljan, kjer drvijo le blindirani mercedesi francoski političnih veljakov s policijskim spremstvom. Pogled proti Slavoloku zmage je eden najbolj kultnih v Parizu, a ga tokrat, kot še številne druge znamenitosti, kazijo visoke ograje in plakati. In prav nenavadno je bilo opazovati poljane, ki so tokrat namesto rumene barve dobile (prav tako Pogačarjevo) rožnato preobleko. Kot bi se tudi Francozi želeli pokloniti presežkom slovenskega kolesarskega junaka …