Kakšna bo nadaljnja usoda dvanajsterice veličastnih, kakor so navdušeni nogometaši in navijači poimenovali štadione na svetovnem prvenstvu v Rusiji? Bodo šli Rusi po poti Grkov, Južnoafričanov in Brazilcev, ki so zašli v težave z megalomansko gradnjo infrastrukture za organizacijo velikih športnih prireditev? Najbrž ne, ruska zgodba vendarle stoji na bolj trdnih temeljih.
Rusi so vložili približno 11 milijard evrov v posodobitev štadionske in cestno-prometne infrastrukture. Odlične ceste, mostove in letališča bodo uporabljali tudi prihodnji rodovi, večji izziv predstavlja zagotoviti vsebino za dvanajst imenitnih štadionov, ki so bili Rusom v velik ponos med enomesečnim nogometnim festivalom.
Peterica štadionov bo na voljo drugoligašem, zato se nekateri sprašujejo, ali se na ruskih tleh lahko ponovi zgodba iz Južne Afrike, kjer životari več objektov, tudi čudoviti štadion v Cape Townu, ali pa Brazilije, ki je zgradila več fantastičnih nogometnih aren v nesmiselnih okoljih, kakršna so denimo mesta Brasilia, Manaus, Recife, Cuiaba, …
Le še lep spomin. Štadion Mane Garrincha v brazilskem mestu Brasilia med tekmo za tretje mesto na SP 2014. Odtlej povečini sameva, na njem je več porok kot nogometnih tekem. FOTO: Reuters
Derbi 2. lige takoj napolnil objekt v Saransku
Najmanj nogometno okolje naj bi ležalo okrog ruskega mesta Saransk, glavnega mesta republike Mordovije s 300.000 prebivalci, ki leži približno 650 km jugovzhodno od Moskve. Toda kritiki so dobili odgovor že v prvem kolu nove sezone tekmovanja v 2. ruski ligi. Na tekmi med Mordovio in Nižnjim Novgorodom se je zbralo 28.000 navijačev, ki so potrdili, da jih ob močnem poljedelstvu, značilnem za tamkajšnjo pokrajino, zanima tudi nogomet. To je bil tudi svojevrsten derbi klubov, ki igrata domače tekme nemara na najlepših objektih mundiala.
11milijard evrov so vložili Rusi v posodobitev štadionske in cestno-prometne infrastrukture.
Mnogi so izpostavljali dejstvo, da prebivalci Saranska, ki sodi med revnejše predele Rusije, kjer večina prejema po 200 evrov mesečne plače, ne bodo ohranili navdušenja nad nogometom po koncu mundiala, toda morda bo drugače. Gradnjo objekta je z 200 milijoni evrov pokrila zvezna vlada, ki bo do leta 2021 pomagala tudi pri letnih stroških vzdrževanja (okrog 200 milijonov rubljev oziroma slabe tri milijone evrov).
Tudi turistična znamenitost
Za klub iz Saranska je pred leti igral tudi slovenski legionar Dalibor Volaš in zanj našel le lepe besede. Štadion se nahaja v središču mesta, večina mestnih znamenitosti je dosegljiva peš. Med objekti, ki jih bodo Mordovijci ponosno kazali turistom – Japonci so bili denimo navdušeni nad mestom in so javno obljubljali vrnitev –, bo tudi štadion, na katerem deluje ogromno restavracij, dvorana za fitnes, uporabljali ga bodo tudi kot kongresno središče.
V mestu Nižnij Novgorod imajo visoke načrte s svojim klubom tudi po koncu mundiala. FOTO: Reuters
Še lepši je objekt v Nižnjem Novgorodu, mestu ob sotočju mogočnih rek Volge in Oke, ki se je v sovjetskih časih imenovalo Gorkij. Tamkajšnji klub goji visoke ambicije, v treh letih se želi zavihteti med rusko elito ter mestu z dobrim milijonom prebivalcev ponuditi dodatno vsebino za preživljanje prostega časa. Nižnij, kot Rusi krajše imenujejo to industrijsko mesto, se v zadnjih letih gotovo lepo razvija, turistom ne ponuja zgolj rečnega turizma, po katerem slovi daleč naokrog, in bo slej kot prej našel pot do premier league, kakor se imenuje zgornji dom ruskega državnega prvenstva.
28.000navijačev se je zbralo na odprtju nove sezone 2. ruske lige v Saransku ob gostovanju Novgoroda.
Tudi štadion za 250 milijonov evrov (44.899 sedežev) naj torej ne bi sameval kot nekateri nogometni objekti po svetovnih nogometnih prvenstvih v Braziliji in Južni Afriki. Mimogrede, FC Nižnij Novgorod je pred novo sezono prevzel trener Dmitrij Čerišev, oče opaznega ruskega reprezentanta Denisa, med mundialom pa strokovni komentator na televiziji Matč TV.
Pet drugoligašev
Saransk in Nižnij Novgorod sta le dva člana 2. lige, ki domujeta na najsodobnejšem objektu. Naslednji trije so Rotor Volgograd, Baltika Kaliningrad in Soči. Morda deluje navzven najmanj resno prav FC Soči, zasebni projekt milijarderja Arkadija Rotenberga, ki je ob Črno morje preselil nekdanji klub Dinamo St. Peterburg in šele gradi navijaško okolje za klub, ki želi delovati v prvi ligi. Bomo videli, kako se bo znašel projekt na olimpijskem štadionu Fišt – če ne drugega, naj bi bil finančno podprt za več naslednjih let in v tem času bo moral pač resneje opozoriti nase več kot štiri tisoč navijačev, kolikor se jih je doslej zbralo v povprečju na domačih tekmah Sočija.
8000gledalcev se v povprečju zbira na tekmah Baltike v ruski 2. ligi v mestu Kaliningrad.
Drugoligaš Baltika Kaliningrad predstavlja drugačno zgodbo, v ruski enklavi na stari celini s 440.000 prebivalci vendarle močneje in bolj čustveno živijo za nogomet, povprečje 8000 navijačev na objektu, ki ga bodo po mundialu zmanjšali na 25.000 sedežev, ni slab dosežek. Štadion leži v programiranem središču novega predela Kaliningrada, ki so ga med mundialom spoznali tudi Srbi in Švicarji.
Podobna je zgodba Rotorja iz Volgograda, kjer so zasnovali izjemno ambiciozen projekt vrnitve v 1. ligo. Štadion s 45.568 sedeži sodi med najlepše v Rusiji, vstopnice so ugodne, ni čudno, da so tiste za »super VIP« pošle že pred začetkom sezone – 18.000 rubljev (240 evrov) za 19 domačih tekem …
Mevlja igra nogomet na najdražjem štadionu
Seveda so zgradili nove izjemno sodobne štadione tudi številni prvoligaši, ki bodo vsaj v začetku ohranjali priljubljenost igre z žogo z manjšim naporom kot tekmeci v 2. ligi – imenitna infrastruktura krasi Samaro, Rostov, Kazan, Jekaterinburg, St. Peterburg in Moskvo, torej milijonska mesta.
45.000gledalcev se v povprečju zbira na tekmah ruskega prvenstva v Sankt Peterburgu.
V metropoli kipijo od novih pridobitev. Ob nacionalnem štadionu Lužniki, na katerem ne bodo imeli težav z zagotavljanjem vsebine – na njem redno gostujejo tudi najbolj znani svetovni glasbeniki –, je bila smiselna tudi gradnja Spartakovega štadiona Otkritje Arena, čigar lepoto so spoznali tudi mariborski nogometaši. Ob tem prav zdaj odpirajo najnovejši objekt Dinama, že prej sta dobila nova štadiona CSKA in Lokomotiv.
Zenit premore ogromno navijaško armado, ki pogosto zasede celoten štadion na otoku Krestovskij. FOTO: Reuters
Najlepši, najdražji in najsodobnejši nogometni domicil je vendarle zgradil Zenit, kot se spodobi za daleč najbogatejši ruski nogometni klub. Optimalne razmere za vadbo je spoznal tudi slovenski legionar Miha Mevlja, ki je v minuli sezoni užival ob igranju tekem pred 45.000 navijači, kolikor se jih zbere ob reki Nevi na tekmah ruskega prvenstva. Ko obišče »severne Benetke« tudi liga prvakov, je evforija še večja, težko je priti do ene od 64.468 vstopnic za tekmo …
Polom v Braziliji in AfrikiRusi so bili pri gradnji štadionske infrastrukture pazljivi tudi zaradi slabih izkušenj predhodnih organizatorjev mundiala. Brazilci so denimo odšteli 660 milijonov evrov zgolj za gradnjo sodobnega štadiona v glavnem mestu Brasilia, čeprav tam ne premorejo niti tretjeligaša! Posledica? Štadion vzdržuje regionalna oblast, vanj so se naselile tudi nekatere javne službe, na njem organizirajo večje poroke, rojstnodnevne zabave in druge na nek način obskurne dogodke za objekt s 70.000 sedeži. Še več, osamljeno parkirišče uporabljajo avtobusi mestnega prometa … V nižjih ligah povečini igrajo tudi številni klubi v drugih mestih, kot so Bahia (štadion za 200 mio €), Recife (166), Cuiaba (250), Manaus (200) in Natal (110). Podobno je bilo leta 2010 v Južni Afriki. Tamkajšnja vlada je odštela 3 milijarde evrov za šest novih štadionov in nekaj letališč. Objekt v Cape Townu, denimo, je stal vlado pol milijarde evrov, toda tekme na štadionu s 65.000 sedeži so predrage za Ajax Cape Town, ki pritegne manj kot 5000 navijačev. Tudi zavoljo tega so Rusi povečini gradili manjše objekte, nekatere bodo po mundialu še zmanjšali.
Komentarji