Tako kot kanclerka je tudi Jogi pomahal v slovo

Iztekajoči se septembrski teden slovenskim nogometnim navijačem ne bo ostal v prav lepem spominu. Zaušnica reprezentanci v Splitu je močno bolela, razočaranja je bilo za zvrhan koš. In kako je bilo v teh dneh z nastopi nacionalnih izbranih vrst drugod po Evropi? Zelo zanimivo denimo v Nemčiji, kjer se je po poldrugem desetletju zgodila sprememba na trenerski klopi.

Dežela štirikratnih svetovnih prvakov, nazadnje pred sedmimi leti v Braziliji, je v marsičem posebna. In tako tudi v nogometu. Tudi ta razgrinja značaj nemškega naroda: nepopustljivega, racionalnega, discipliniranega. Seveda ni vedno in povsod tako, toda vendarle bi se redkokje zgodilo, da bi jo prvi mož stroke, v tem primeru Joachim (bolj prepoznavno Jogi) Löw, odnesel brez posledic, ko bi moštvo svetovnih prvakov na naslednjem prvenstvu pomahalo v slovo že po uvodnem delu tekmovanja in spodrsljaju proti Južni Koreji z 0:2 ...
 

Najbolj priljubljeni Nemec

Toda Nemčija je dejansko posebna in bolj od enega bolečega poraza je pomembno trenerjevo poslanstvo na dolgi rok. Jogi je uspešno krmaril reprezentančno barko od leta 2006, jo vodil k omenjenemu naslovu najboljše na svetu, obenem že štiri leta prej predstavil ambiciozen rod odličnih nogometašev (Manuel Neuer, Philipp Lahm, Bastian Schweinsteiger, Thomas Müller, Sami Khedira, Toni Kroos ...) ob gladkih zmagah z Argentino (4:0) in Anglijo (4:1).



V nekem trenutku so ga razglasili za najbolj priljubljenega in prepoznavnega Nemca, spoštovanja in naklonjenosti do njega nikdar ni skrivala niti zvezna kanclerka Angela Merkel. In prav zanimivo, tudi ona se v teh dneh poslavlja od prvega položaja v državi, na katerem je bila še leto dlje, kot je Jogi vodil nogometno izbrano vrsto. Slednji bo zdaj v svojem Schwarzwaldu, po slovensko Črnem gozdu, prav­ljično lepem predelu ob tromeji s Švico in Francijo, užival v miru in brez pritiskov. Ob kozarcu rdečega vina in spominih na vzpone in padce z reprezentanco, ki je na slehernem tekmovanju doma in na tujem pod drobnogledom.

Naključje je naš sovražnik

»Naključje je naš sovražnik,« so v enem od svojih hitov prepevali Die Toten Hosen, v Nemčiji že več kot tri desetletja zelo priljubljena rockovska zasedba iz Düsseldorfa. Gre za patriot­ski napev o čisti in urejeni deželi, v kateri ni naključnih potez. Takšna trditev kajpak vselej podžge razprave, ali je res tako, toda vsaj za nogometno izbrano vrsto bo očitno že držalo: naslednik Jogija Löwa je Hansi Flick. V zadnjih dneh je zbral prve tri nastope v vlogi selektorja, dejansko pa gre pričakovati nadaljevanje uhojene poti: brez pre­plaha, izbruhov in z odgovornostjo javnega nastopa v največji srednjeevropski državi.
Flick je bil skupaj z Löwom v strokovnem štabu izbrane vrste med letoma 2006 in 2014, ogromno se je naučil tudi kot Bayernov nogometaš v rodu ob koncu osemdesetih, s Klausom Augenthalerjem, Jürgnom Kohlerjem, Olafom Thonom in drugimi. Pot do Jogijevega nasledstva si je tlakoval po sanjski sezoni 2019/20, ko je prav pri Bayernu pobiral lovorike, s tisto posebej čislano za ligo prvakov vred.



Novi selektor, star 56 let, je šolan bančni uslužbenec, predan nogometu. S soprogo Silke sta skupaj od najstniških let, imata dve hčerki in tudi že dve vnukinji. Potovanja mu pomenijo užitek, ogled filmov v družinskem krogu pa večerno sprostitev. Potrebuje jo, kajti delo z reprezentanco, ki vedno meri na vrh, je mikavno, a tudi stresno.